Pravijo, da je bilo pred 5000 leti na Barju kar 43 kolišč in da je med takratnimi prebivalci in ostalim svetom potekala kar živahna blagovna izmenjava, saj so, samo za primer, na daljnem severu, v Skandinaviji, našli posodo, ki je bila tipična za naše kraje. Sicer pa so v alpskem prostoru odkrili več kot tisoč kolišč.
Kar koli si mislimo o nekdanjih prebivalcih, je znano eno. Da so bili zelo spretni, saj so arheologi odkrili ne samo kole, na katerih so bile potem hiše, ampak tudi kole kot del pristanišč, mostov, palisad, ribjih pasti, našli pa so tudi vrata, skodle, ki so pokrivale strehe, deske in pragove. Pa še nekaj za začetek. Poleg bivanjskih elementov so našli tudi ogrlice jantarjevih jagod, kar pomeni, da so bile tudi pred toliko tisoč leti ženske rade lepe.
43 koliščarskih naselij
V Sloveniji je skupaj znanih 43 koliščarskih naselij, zdaj so vsa v barjanskih tleh, nekoč pa so bila na jezerskem obrežju. Tako kot se je jezero krčilo, tako so se takratni prebivalci odseljevali bolj na kopno, kjer pa ni bilo tako varno, saj niso mogli živeti v blatu. Dokler niso izginili, nihče ne ve, ne kdaj ne kam. Znano je le to, da so bila koliščarska naselja na Ljubljanskem barju poseljena kar tri tisočletja. Koče so stale druga ob drugi, vendar so bile med seboj ločene. Glavni gradbeni material sta bila hrast in jesen. Dve najbolje ohranjeni kolišči na Igu sta tudi vpisani v svetovno dediščino.
Pred leti so na Igu, kjer je že zdaj pravi koliščarski center, za javnost odprli kolišče Na-kolih. Na Igu bi ga zgradili že prej, saj zanimanje za Ljubljansko barje iz leta v leto raste. Svoje so prinesle ceste in razmah kolesarjenja, zaradi katerega kolesarji prekrižarijo vse barjanske ceste. Veliko je k znanju o koliščarjih pred mnogimi leti prinesla knjiga Janeza Jalna Bobri. Takrat še niso toliko vedeli o koliščarjih, toda danes vemo, da je pisatelj Janez Jalen kar zadel resnico s svojim romanom, ki ga je z ljubeznijo med Ostrorogim jelenom in Jezerno rožo še odel v lepa romantična čustva.
Tako se tistim obiskovalcem Ljubljanskega barja, ki bi radi o nekdanjih koliščarjih izvedeli kaj več, predvsem pa bi radi tudi kaj videli, ne bo dogajalo to, da bi jih strokovnjaki peljali po poljskih poteh … In …
Pradavnino bodo lahko tudi okusili
Nedolgo tega sta Mateja Bajt iz gostilne Bistra v Bistri, to je nasproti Tehničnega muzeja Slovenije, pa Jure Fras iz gostilne Jezero predstavila kar 5000 let stare recepte jedi. Torej, toliko stare, kot so stara kolišča na Barju. Pa poglejmo malo bližje. Pred časom je mojster Franc Jezeršek predstavil, kaj so jedli stari Rimljani, torej, predstavil je 2000 let stare recepte. Zvit kot je, je ob rimljanskih jedeh skuhal tudi sodobna jedila, kajti pokazalo se je, da so bila rimljanska skoraj brez okusa in jih nihče ni hotel jesti. Samo pokušali smo jih. Takrat še niso poznali koruze, krompir so iz Peruja pripeljali šele okoli leta 1500. Znano je, da je v 27. letu vladanja cesarica Marija Terezija 16. maja 1767 leta izdala uredbo o sajenju in pridelovanju krompirja. Pa ne zato, ker naj bi s tem (čeprav jo je) preprečila hudo lakoto, ampak je preprečila, da bi kuhali žganje iz dragocenega žita. Tudi William Shakespeare je leta 1600 v komediji »Vesele žene Windsorske« zapisal, »Naj z neba dežuje krompir.« Tudi fižol so pripeljali iz Južne Amerike, zgodaj pa so poznali repo, ki so jo prinesli iz Srednje Evrope.
Pa Ljubljansko barje ima res kaj pokazati. Ne pozabimo, da so leta 2002 v Starih gmajnah pri Verdu našli leseno kolo, iz jesenovega lesa, s premerom 72 cm, z osjo, izdelano iz hrastovega lesa. Radiokarbonsko datiranje je opravil dunajski laboratorij Vienna Environmental Research in mu določil starost 5150 let, s tem pa je kolo postalo, dokazano, najstarejše leseno kolo na svetu. Danes ga hrani Mestni muzej Ljubljana. Tudi deblak iz Matene pri Iški Loki, s katerim so nekoč pluli po barju vzbuja pozornost, saj je dolg več kot devet metrov in izdolben – ne pozabite, takrat še niso poznali železa in so tesali s kamnitimi sekirami – iz enega samega hrastovega debla. Menijo, da je star 3000 in nekaj let.
Samo Barje pa je zanimivo tudi po ljudeh, ki so tam živeli ali delali. Med njimi so Peter Kozler, ki je bil pravnik, geograf in politik ter lastnik pivovarne, pisatelj Ivan Cankar, arhitekt Jože Plečnik, ki je na Barju zgradil cerkev sv. Mihaela, tam so številne živali, rastline. Ne pozabimo na slovenskega hladnokrvnega konja, teh je na Barju vedno več. Še v času Jugoslavije je bilo na Barju veliko govedi, toda barjanska trava zanje ni primerna. Počasi so jih zamenjali s konji, pravijo, da zdaj na Barju redijo več kot tristo konj.
