Ob nekdanji najkrajši obalni cesti med Koprom in Izolo, kamor se konec tedna zgrinjajo – skoraj bi lahko rekli – tisoči kolesarjev, je na veliki skali z rdečo barvo, ki je vidna daleč proč, zapisan napis: Rex 1. 8. 1931–8. 9. 1844.
To je na tej najbolj prometni rekreacijski kolesarski poti v Sloveniji edino, kar danes opozarja, da so zavezniki septembra 1944 s 123 raketnimi projektili potopili takratni potniški ponos italijanske mornarice, ladjo Rex, ki se je pred zavezniki skrila v ta mali zaliv in seveda ni ostala neopažena. Posadke ni bilo gor, sama je stala na mestu, rahlo nagnjena na levi bok, in čakala milostni udarec. In ga čaka še danes, drugačnega kot takrat, da se bodo nanjo spomnili predvsem izolski turistični delavci in jo tržili. Pa ne da bi pri Slovencih vzbujala kakšna lepe spomine, pa čeprav je Rex med letoma 1933 in 1936 nosila modri trak, kar je pomenilo, da je bila daleč najhitrejša in najbolj luksuzna ladja takratnega časa, ki je najhitreje preplula Atlantik. Spomin nanjo bi morda vzbudil spomine pri sosednjih Italijanih, tako kot jih zdaj vzbujajo spomini na prvo svetovno vojno v enem najlepših muzejev, v Kobariškem muzeju.
Pa rahlo obudimo spomine. Ladjo Rex so v ladjedelnici Ansaldo gradili dve leti in pet mesecev, dolga je bila 268 in široka 30 metrov, njen grez je bil 10 metrov, preveč za zaliv, v katerem se je skrila. Sprejela je lahko 2042 potnikov, od tega 408 v prvem, 358 posebnem, 410 turističnem in 866 potnikov v tretjem razredu. Imela je 870 članov posadke. Že na začetku njene poti so se pojavile težave, motor so popravljali tri dni. In prvi potniki so jo prestrašeni zapustili.
Med vojno je bila nekaj mesecev zasidrana v Trstu, nato so jo zasidrali v Pulju in 6. septembra 1944 so jo privlekli v Koprski zaliv, kjer je, dvesto metrov od obale nasedla. In 8. septembra 1944 ob 11. uri in dvanajsti minuti jo je opazilo prvo letalo angleškega RAFA. In bilo je konec z njo, gorela je štiri dni. Danes njeni ostanki, baker so skoraj v celoti odnesli amaterski potapljači, ležijo v globini 13 metrov, kar je plitvo celo za amaterske potapljače. Sicer so jo takoj po vojni Italijani hoteli dvigniti in odpeljati, vendar so zamudili, kajti takrat je bilo to ozemlje že jugoslovansko.
Včasih nagaja burja
Izola nenehno vabi goste iz notranjosti. Čez dan se zrak segreje, no ja, včasih nagaja burja, tudi tako močno, da marsikateri kolesar obstane na mestu in ne more naprej. Ima pa Izola nekaj, kar ima le malokatero slovensko mesto. Ne samo zgodovino, te ima Koper še več, ne samo hotele, kot jih ima Portorož.
Izolani, ti ti bodo težko oprostili, da jih kdo imenuje Izolčani ali – oh groza – Izoljani. Kje je to pobral slovenski jezikovni strokovnjak, gospod profesor Toporišič, ne ve nihče. Izola, Isola, otok, ima v svojem grbu golobico, ki je mesto rešila napadalcev. Samo na kratko. Ko so sovražniki hoteli opleniti mesto, se je na morju dvignila tako gosta megla, da se ni videlo niti veslaj daleč. Pa so zagledali belo golobico, ki je letela. »Za njo gremo,« so dejalo sovragi, »ptiči vedno letijo proti kopnemu.« Obrnili so ladje, ne vedoč kam gredo, in pluli na odprto morje in pustili Izolo na miru. Knjigo o tem je napisala novinarka in pisateljica Kristina Menih, ki zdaj piše knjigo o Bepotu.
Nekoč je Izola imela termalni zdravilišči
Sicer pa Izola stoji na vodi. Ne morski, ampak sladki in tudi rahlo žvepleni. V Simonovem zalivu je pet vrelcev, tam topla mešana voda izvira iz 12 metrov globokega izvira. Osem vrelcev so odkrili potapljači Luke Koper. Temperatura v enem od njih blizu rta Ronek je skoraj 30 stopinj Celzija, vendar ima močan vonj po žveplu. Že leta 1659 je škof iz Novigrada Giacomo Filippo Tommasini zapisal, da ta voda zdravi kostne in kožne bolezni pa srbečico, bolezni jeter in črevesja in da so ti vrelci podobni tistim v Istrskih toplicah. V začetku 19. stoletja so najmočnejši izvir hoteli uporabiti za termalno kopališče in so na zdravljenje vabili bogate Tržačane. Pravzaprav so pred 200 leti v Izoli zgradili dve zdravilišči, vendar so morali vodo ogrevati, kar pa je bilo predrago. Nakar so začeli graditi Delamaris in med miniranjem se je večina vrelcev zamašila. Sicer pa pravijo, da je med Izolo in Debelim rtičem vsaj deset vrelcev, ki imajo tudi do 30 stopinj toplo vodo, v večjih globinah celo 60 stopinj. V Gradežu na italijanski strani so kopali dosti globlje in zdaj imajo tam uspešne termalne toplice. Pa še nekaj. Tam, kjer se dviga rahlo žveplena voda, je doma bogati morski živelj. Bradavičasti kozolnjaki, oranžna prstasta spužva, kačjerepi, morske kumare, spalancanijev črv ali dežnik. Voda tu je motna, profesionalni potapljači so povedali, da niso videli niti centimeter pred nosom.
Morje višje za en meter
Ni pa samo ladja Rex zanimiva. V našem morju, tudi pred Izolo, najdejo še dandanes marsikaj. Najbolj je raziskan je Simonov zaliv, ki ima, pod vodo seveda, veliko pristanišče z glavnim valobranom in pomolom. Naj bi bilo največje na Jadranu. Na našem delu morja ležijo ostanki kar 30 nekdanjih ladij, spodaj so tudi ostanki dveh letal. V Simonovem zalivu so našli ostanke rimske vile, ki je zdaj na ogled na kopnem. Ne smemo pozabiti, da je bilo v rimskih časih morje višje za meter do meter in dvajset centimetrov. Zanimiva je tudi najdba potapljaške opreme ruskega vohuna. V 60-ih letih prejšnjega stoletja so namreč v izolsko ladjedelnico pripeljali na popravilo neko rusko ladjo. Njihovi potapljači so jo nenehno fotografirali. Predvsem pod vodo. Šele pozneje so ugotovili, da so pod vodo uradno snemali svojo ladjo, ki ni bila ravno veliko vredna, neuradno pa so plavali po celem zalivu in snemali celotno tržaško pristanišče z vsemi napravami vred. Oprema je bila takšna, da bi še danes sodila v kakšen film o Jamesu Bondu, našli pa so jo v mreži nekega ribiča. O tem, ali je bil med opremo tudi potapljač, ne govorijo, vsaj pisni viri ne.
Kot že ime pove, je bila Izola, tako kot tudi Koper, nekoč otok. Kmetje so imeli svoje vinograde na kopnem in so se v mesto, to je v Izolo, vračali proti večeru po mostu. Pravijo, da tu narava, lega Pivol, ki je kakšen kilometer stran od morja, vendar je tu njegov vpliv še kako močan, daje odlično malvazijo in še boljši refošk. Bo držalo. Vsaj tako pravi Matej Zaro, ki je že tretja generacija vinarjev Zaro.
Tudi kaj grenkega
Ima pa vsaka zgodba tudi nekaj grenkega. Ladjedelnica Izola je propadala 15 let. In tam je najlepši kos izolske obale, zaliv Valižan. Najprej ga je hotela občinska oblast pozidati z apartmaji, ki bi bili zasedeni samo nekaj mesecev na leto. Zato pa bodo v zapuščeni tovarni Argo v Dantejevi ulici uredili Hišo ribiške industrije z multimedijskim centrom, zgodovinskim prikazom izolskega ribištva. Moči bosta združili občina Izola in skupina Pivka–Delamaris. Ne smemo pozabiti, da sega izolska industrija daleč v preteklost, do takrat, ko je avstrijski podjetnik češkega rodu Carl Warghanek leta 1881 zgradil nekdanji Arrigoni, ki ima kar 52 m visok dimnik, ki je industrijska kulturna dediščina. In do takrat, ko je leta 1879 Francoz Emile Louis Roullot na področju poznejšega Delamarisa zgradil prvo tovarno za konzerviranje rib Ampelea.
