Ni še dolgo tega, kar so za motorni promet zaprli znamenito obalno cesto Koper–Izola. Zgradili so jo leta 1837 in jo poimenovali Riva lunga. Takratno kolesarjenje še ni bilo tako razvito, kot je danes. In če vzamemo za primer samo Slovenijo, kjer na vseh koncih bodisi že gradijo bodisi pa se pripravljajo na gradnjo kolesarskih stez, to pomeni, da doživlja kolesarstvo pravcati boom.
Danes turistično kolesariti iz Maribora v Koper sploh ni redkost, da ne govorimo o tem, da niso redke skupine, ki kolesarijo počez po Evropi, vse tja do Skandinavije in še kam. Nove in bodoče kolesarske steze pa niso samo pripomoček za umirjanje avtomobilskega prometa, so tudi pomembna ekonomska kategorija.
1400 kolesarjev
Na obalni cesti, kjer poleti dnevno zabeležijo po 1400 kolesarjev, kakšen dan še več, še vedno niso tega dojeli kot ekonomsko blagodat. Dejstvo je, da sta tako parkirišče pri Rudi z izolske strani kot tudi veliko parkirišče v Žusterni, to je s koprske strani, dokaj poceni, kar je prav in tudi zato vabljivo, dejstvo pa je tudi, da na mestu, kjer se združita izolski in koprski del ceste, ni nič primernega, s čimer bi se dalo bolje zaslužiti. Dejstvo je, da so tam sanitarije, tuši in kiosk z avtomatskim bifejem, kjer lahko kupite osvežilne pijače, tudi kavo. Toda vse to je premalo in začetna vnema, kaj vse bodo na tej cesti naredili, je kar nekam splahnela. Ni vrag, da ne bi na tretji najkrajši obali v Evropi, krajšo imata samo Bosna in Hercegovina in Monako, med več kot dva tisoč predlogih, ki jih je dalo 618 posameznikov na nekaj kilometrov dolgi roli papirja, mogli izbrati in postaviti nečesa, kar bi bilo naše, istrsko, originalno in zanimivo. Kolesarstvo se prebuja, vedno več ga bo, ne manj. Malo naprej od Moleta vabi napis Casa Marchesan, domače gostišče, ki naj bi, tako piše v Googlu, ponujalo istrske dobrote, toda nihče ne ve, ali je že odprto ali še ni. No, ko bo, bo prva večja nova privlačnost na tej cesti.
Prvi prometni prekršek
Ali veste, da od izuma velocipeda sploh ni tako daleč? Nemški baron Karl Drais ga je izumil leta 1817, bil je brez pedalov in poganjati si ga moral z nogami po tleh. Prvi mehanični dvokolesni pogon pa je izum Škota Kirkpatricka Macmillana iz leta 1839. Ta slovi tudi po tem, da je bil vpleten v prvi prometni prekršek.
V Sloveniji skorajda ni mesta ali vsaj malo večjega kraja, ki ne bi načrtoval velikega skoka pri razvoju kolesarjenja. Kolesa za izposojanje imajo poleg Ljubljane tudi v Mariboru, Celju, Kranju, Velenju, Kočevju, Ribnici in še kje. Razvojni svet gorenjske regije načrtuje kolesarsko povezavo med Bledom in Bohinjem. V Velenju so sredi gradnje 8 kilometrov kolesarskih poti, v Celju pa 22. Končani so posamezni odseki na povezavi Velenjka–Velenjsko jezero, končana so tudi betonerska dela na mostu čez Trebušo. Pri vsem tem pa ne gre samo za gole kolesarske poti, tam bodo tudi štiri pokrita kolesarska parkirišča, dve novi postaji za izposojo koles Bicy in še kaj.
Svoj del kolesarske pogače so si odrezali tudi na Ptujskem, tu so pred kratkim v uporabo predali kar 23 kilometrov dolgo kolesarsko povezavo od Ptuja mimo Hajdine in Kidričevega do Majšperka. Vrednost projekta so ocenili na 8,7 milijona evrov, od tega je bilo pridobljena polovica iz evropskega denarja.
Dravska kolesarska pot
Turistični strokovnjaki pravijo, ne pravijo, trdijo, da smo v turizmu približno dvajset let za Avstrijci. Tudi v kolesarjenju so veliko pred nami. V Avstriji je med kolesarji daleč najbolj priljubljena Dravska kolesarska pot, ki slovi kot najlepša v Evropi. Poteka skozi štiri države in je dolga 710 kilometrov. Avstrijski del od Lienza do Labota letno obišče kar 180.000 kolesarjev, ki pa imajo na poti številne gostinske lokale in hotele vseh kategorij in zato ni čudno, da se največji del teh kolesarjev, ki prikolesarijo do meje s Slovenijo, obrne. Slovenski del Dravske poti je dolg 145 kilometrov. Večinoma poteka po manj prometnih lokalnih cestah in le v manjšem obsegu po urejenih kolesarskih poteh. Koliko kilometrov urejenih poti je še do Legrada na Hrvaškem, kjer se Dravska kolesarska pot konča, pa nimam podatkov.
Dejstvo je, da je na Mariborskem Pohorju, pa tudi v Kranjski Gori čedalje več gorskih kolesarjev, in dejstvo je tudi, da meja ni za kolesarje nobena ovira. Na koroški progi med Mariborom in Pliberkom v Avstriji vozijo vlaki, na katerih so odstranili del sedežev in tako povečali prostor za kolesa. Za klasično kolo plačaš evro in pol, za električno pa tri evre. Poletni kolesarski vlak je plod sodelovanja Slovenskih železnic, direkcije za infrastrukturo, Regionalne razvojne agencije za Koroško in Mariborske razvojne agencije.
Imamo pa v Sloveniji tudi nekaj kolesarskih hotelov:
Butični hotel Rimski vrelec razvija specializirano kolesarsko ponudbo s poudarkom na gravel kolesarjenju, ki jo dopolnjujejo nezahtevno gorsko kolesarjenje, e-kolesarjenje in panoramske cestne ture.
Ekohotel Koroš je tudi kolesarska baza. “Hotelirja” Dixi in Anej (Kolesarski vodnik inštruktor, EO-MTBing) ter vodniki naše kolesarske baze imajo vodniško licenco. Znanje so pridobili na izobraževanjih na programih Kolesarske zveze Slovenije, Planinske zveze Slovenije, IMBA Europe in EO-MTBing-a.
Dopust, oddih ali službeno potovanje … Vedno se najde čas tudi za kolesarske podvige, še posebej, če bivate na sončnem Goriškem, kjer je vse tako blizu in v hotelu Sabotin, ki je s svojo ponudbo kolesarjem prijazen hotel.
