Večina kolesarjev iz notranjosti Slovenije kolesari od Kopra do Lucije, za lepo krožno pot od Kopra, prek Rižane, Trušk, Marezig in nazaj v Koper pa se jih odloči le malo.
Dogaja se, da v Koper prihaja vse več gostov, predvsem enodnevnih, ki zasedejo vsa razpoložljiva parkirna mesta ob Obali. Tam nato snamejo s prtljažnikov kolesa in se odpeljejo po nekdanji trasi italijanske ozkotirne železnice Parenzane do Izole ali pa še naprej do Portoroža in nazaj. Železnice že dolgo ni več. Bila je podobna bosanskemu ozkotirnemu Čiru, ki je vedno peljal tako hitro, da si lahko skočil z njega, si malo pretegnil noge in spet skočil nanj. Tako so pisali, da je bila takšna in tako hitra tudi Parenzana. Njene tire so, podobno kot naše cerkvene bronaste zvonove, zato ima večina naših cerkva železne zvonove, saj so bronasti danes predragi, pobrali in pretopili v orožje.
20 kilometrov v notranjost
Le malo (ali skoraj nič) pa se jih odpelje na čudovito, nekaj več kot 20 kilometrov dolgo pot v notranjost Istre. Mimo Škocjana, koprskega pokopališča pa Rižane, kjer je nekoč kraljevala farma nutrij. Te so gojili ob reki Rižani, njihov kožuh pa so strojili v Italiji, in to po takšni ceni, da se reja preprosto ni izplačala, nutrije pa so se razširile po skoraj vsej Sloveniji. Danes je ob naših rekah kar 70 družin nutrij. Največ jih je ob ljubljanski Povšetovi ulici, kjer pridno vrtajo luknje v breg, da se odgovorni za mesto že bojijo, da se bodo bregovi začeli vdirati, pa tudi na Tromostovju jih je večkrat videti. Marsikdo jih zamenja za orjaško podgano, saj imajo podoben rep, vendar na srečo, vsaj pri nas, ni tako velikih podgan.
Pa so zgradili farmo bobrov, kaže, da so jih bober imenovali zaradi prevoda iz nemščine, kjer ima dve imeni. Ali je bobrova podgana ali pa močvirni bober. Pa ni ne eno ne drugo, je posebna vrsta glodavcev. Farmo so zgradili leta 1956 tik pod izvirom Rižane, pod Zvročkom. Iz Bavarske so uvozili 12 plemenjakov in ker se glodavci izredno hitro razmnožujejo, jih je bilo kmalu nekaj sto, pa tisoč. Farma je postala velika znamenitost in do nje so vozili avtobusi, toliko radovednežev je bilo vedno tam. »Bobrovo meso« so celo prodajali v nekaterih koprskih mesnicah in ni bilo slabo. In kot se pri nas spodobi, je farma kmalu propadla, z njo tudi restavracija. Pedale vrtimo naprej mimo Hrastovelj. Se splača ustaviti. V cerkvi Sv. Trojice, ki so jo zgradili v petnajstem stoletju, kakšnih sto let pozneje pa so okoli nje sezidali kar visok zid, saj so takrat po Istri zelo radi »gostovali« Turki in plenili vse, kar ni bilo pritrjeno. Ni zgodovinskih virov, ki bi potrdili ali zanikali, da bi Turki lahko splezali čez zid. Slikar in eden prvih študentov kiparstva na ljubljanski likovni akademiji Jože Pohlen, domačin iz Hrastovelj, je leta 1949 našel pod ometom čudovite freske, med katerimi izstopa Mrtvaški ples. Freske je leta 1490 naslikal umetnik Janez iz Kastva. Podpisan je kot magister Johannes de Kastua pinxit. Še v nekaj istrskih cerkvah zasledimo njegov podpis, vendar so freske v Hrastovljah najbolje ohranjene in najlepše.
Smrti ne moreš podkupiti
Freske Mrtvaški ples niso zanimive samo iz zgodovinsko-umetniškega vzroka, še danes so aktualne, saj pripovedujejo večno resnico. Smrt nikomur ne prizanaša. Tako vidimo v smrtnem plesu plemiče pa berače, pa nekoga, ki smrti – skeletu ponuja mošnjo cekinov, a smrt se ne da podkupiti.
Potem se začne za kolesarje prvi, švicarski del, pisano z malo črko, saj se cesta nenehno vzpenja v blagem loku. Ko se ozreš na skalno pečino, vidiš cerkveni stolp, malce drugačen je, potem pa izveš, da so ta zvonik predelali iz obrambnega stolpa in je bil del utrdbe, ki jo je zgradil Ulrich Weimarski. Kubed, ki mu domačini pravijo kar Čubed, ni nič posebnega, še gostilne nimajo, je pa bila vas omenjena že leta 1067. Njeni prebivalci so imeli vedno močno razvito narodno zavest, da so Istrani, da so Slovenci. Tako je 7. avgusta 1870 več kot 4000 Istranov pod vodstvom Franja Ravnika in Karla Lavriča v Kubedu zahtevalo zedinjeno Slovenijo in uvedbo slovenščine v šole in urade. Da so bili trn v peti okupatorju, priča tudi nesrečni 2. oktober leta 1943, ko so Nemci požgali kar 53 hiš. Nikjer ne piše, ali je sploh ostala katera nepožgana.
V Kubedu je živel pesnik slovenske Istre Alojz Kocjančič, ki je bil zelo občutljiv na zatiranje svojega naroda. Na maši, ki jo je imel 4. julija 1937, se je, reci in piši, zbralo kar 5000 ljudi. Prve pesmi je Alojz Kocjančič objavil v ilegalnem listu Gmajna pod psevdonimom Kubejski. Leta 1962 je izdal Šavrinske pesmi in se vpisal v zgodovino kot prvi istrski pesnik. Normalno, da je pesmi opremil sosed, Hrastoveljčan Jože Pohlen. Drugo zbirko Bambole je izdal leta 1988. Zdaj za spominsko sobo v prenovljeni rojstni hiši skrbi družina Skala. V hiši je tudi posebna soba za gostujoče umetnike.
Spet rahlo navzgor, pa ne preveč, in že je tu vas Popetre, skozi katero je speljana lepa kolesarska pot. Kantina Romano, njeni lastniki živijo v Popetrah že več kot 300 let, konec tedna nudi istrske specialitete, od mineštre, pršuta, kuhanega v refošku, pa tudi prenočišče se najde za preveč utrujene.
Marežganski uporu golorokih domačinov
Potem spet grizemo klanec in se ustavimo v Truškah, kjer je na voljo nekaj prenočišč, predvsem pa je tam doma eden najboljših slovenskih vinarjev Marinko Rodica. Vas Truške, ki leži južno od bolj znane vasi Marezige, vasi, znane po prvem uporu proti fašizmu na svetu, po marežganskem uporu golorokih domačinov, ravno tako leži v Deželi refoška.
Truške ležijo na gornjem delu doline Dragonja in je, tako kot večina vasi tam okoli, sestavljena iz več zaselkov: Vršiča, Gonjačev, Mačjega hriba, Pr Kapelc in drugih, prvič je bila vas omenjena leta 1067, ko je Henrik IV Truške izročil freisinškemu škofu iz Bavarske. In tako kot večina istrskih vasi so tudi Truške domoljubno živeče in leta 1908 so že imele pevsko društvo Straža pa pihalno godbo in še kaj.
Kolesarska pot gre potem strmo navzdol, vse do mostu čez Dragonjo in potem spet strmo navzgor, do krožišča pod Marezigami. Ja, Istra je na zemljevidu videti skoraj ravna, saj je zelena da je kaj, toda ko se tu voziš s kolesom gre nenehno gor, pa dol, pa gor. In to je ravno prav za aktivno kolesarjenje. Po tem pa gre cesta samo še navzdol, mimo Vanganelskega jezera in naprej do Kopra, kjer čakajo na kolesa avtomobili.
