Najmanjša država na severu Afrike je Tunizija. Ne glede na to, da je najmanjša, pa je že dolgo zelo pomemben igralec med vsemi mediteranskimi deželami, saj se nahaja na sredini vseh ladijskih poti. Je 8 krat večja od Slovenije, v njej pa živi dobrih 10 milijonov prebivalcev.
Z leti so se tu izmenjevali Feničani, Rimljani, Turki in na koncu še Francozi. Slednji so odšli leta 1956, ko se je Tunizija otresla kolonije, oblast pa je prevzel, še danes zelo priljubljen, Habib Burgiba. Na čelu države je ostal kar trideset let, nato pa ga je zamenjal drugi Tunizijski predsednik Ben Ali, ki je vladal 24 let, nato pa leta 2011 zapustil državo, po tridnevni državljanski nepokorščini. V zadnjih 15 letih pa se je na čelu države zvrstilo kar šest politikov.
My friend
Država je svobodna, varna, ljudje pa gostoljubni. In ravno ti te popeljejo skozi državo. Tunizijci so neposredni, zvedavi, nasmejani in pravi prijatelji, ves čas vas bodo klicali »my friend«. Na vsaki Medini (tržnici) vas bodo vabili, da si ogledate njihovo robo, nato pa sledi barantanje do nezavesti. Kljub temu, da bost uspeli spustiti ceno tudi za več kot 50 odstotkov, boste na koncu imeli občutek, da so vas pretentali in ste plačali več kot bi smeli.
Najprej vas bodo domačini vprašali od kod prihajate in nato vam bodo, kot veliki poligloti, namenili nekaj besed tudi v slovenščini/hrvaščini. Za staro Jugoslavijo so prav tako slišali vsi, saj je bila med prvimi, ki je priznala Tunizijsko neodvisnost, zato lahko v večjih mestih najdemo Jugoslovansko ulico ali ulico Maršala Tita.
To je dežela enega dinarja, saj vas bodo na vsakem koraku oželi zanj: ko boste želeli slikati ljudi, deželo, kamele, znamenitosti, … vse stane en dinar, napitnina en dinar, znameniti tunizijski metin čaj en dinar itd. Slika o Tuniziji pa ne bo popolna, če ne zapustite udobnega hotela in mediteranskega morja ter se odpravite na jug proti puščavi. Najprej vas bo pot vodil v mestece Kairuan, ki je za Muslimane 4 najpomembnejše mesto. Če Vanj opravijo 7 romanj, je to enako kot eno romanje v Meko.
Filmske kulise
Naprej sledi Tozeur, mestece rumenih zidakov in hotelskega naselja. Že leta 1977 se je tu ustavil tudi režiser George Lucas in nato v puščavi v okolici mesta posnel večino filmov iz franšize Star wars. V ta namen so postavili celo majhno vasico, ki stoji še danes in je prav turistična atrakcija. Pot se nadaljuje skozi vrata v puščavo, katera predstavlja mesto Douz. To je tipično mesto obkroženo na eni strani z nasadi palm, na drugi strani pa s Saharo.
V tem delu države se boste srečali s tremi tipi puščave: gorska, morska in klasična peščena puščava. Vse se splača videti. Nekaj dnevno potovanje iz severa proti jugu države kjer prevladujejo modro bela vrata in okna na hišah, bodo v vas pustili poseben pečat. Ogromno slano jezero Chot el_Djerid, ki v enem delu leži celo v depresiji (17 metrov pod morsko gladino) ter privid vode v daljavi (fatamorgana) sta fascinantna, od tu večina turistov nadaljuje pot s saharsko rožo kot spominkom v roki.
V nadaljevanju poti se na enkrat znajdete v mesečevi deželi gorovja Matmata, saj pokrajina spominja na površino na Mesecu. Tu živijo Berberi, narod bele polti, rdečih las in modrih ali zelenih oči, ki je svoje domove skopal v zemlji in tu živijo že tri tisočletja. Ta planina je navdušila še enega režiserja in sicer Stevena Spielberga, ki je tukaj posnel film »Iskalci izgubljenega kovčka« z Indijano Jonesom.
Na ponovni poti proti severu pa vas bo zaustavil tretji največji Rimski amfiteater v mestecu El Jem. V njem pa je Russel Crowe odigral Gladiatorja.
Tunis
Nemogoče je obiti tudi glavno mesto Tunis, ki je razdeljeno na novi in stari del, slednji se skriva izza kopije velikega slavoloka zmage. Francoski vpliv se občuti na vsakem koraku, tudi na cestah, kjer je nešteto krožišč. Ko se boste sprehodili po Boulevarju Habiba Bourguibe, boste imeli občutek, kot da hodite po Elizejskih poljanah. Blizu glavnega mesta pa leži feničansko mesta Kartagina, mesto slavnega bojevnika Hanibala in njene ustanoviteljice kraljice Elise. Mesto so skozi tri punske vojne Rimljani povsem uničili, zažgali in posuli s soljo, da bi zatrli vsako sled Feničanov. In smo zopet nazaj na vročem pesku mediteranskega morja, kjer je veliko dobrih hotelov, kjer si spočijete telo in duha. Olajševalna okoliščina je tudi, da za vstop v državo ne potrebujete vize. Dovolj je, da imate veljaven potni list in da izpolnite poseben list, ki ga na vstopu v državo predate policistom. Tunizija je tako najbolj liberalna država od vseh na severnem delu Afrike in dopust na tem delu Mediterana je zares sproščujoč.
Liter goriva 60 centov
Tunizija ima dobro razvito transportno mrežo, saj ima skoraj vsako mesto dnevno povezavo z glavnim mestom. Prevoze vrši državno podjetje s sodobnimi avtobusi in nekaj privatnih podjetij. V glavnem mestu lahko naletite tudi na tramvaj, proti severnem delu mesta pa vozi tudi ena linija metroja. Precej manj področja pokriva železniška mreža, ki pa je vseeno moderna. Prav tako je modern letalski promet. Še najbolj zanimiv pa je prevoz z linijskimi taksiji, katere imenujejo louages. To so manjši kombiji s 6-8 sedeži in na pot nikoli ne krenejo, če vozilo ni polno, tako da lahko traja tudi dan ali dva, da se vozilo napolni in odpelje. Na severu države so ceste moderne več pasovnice, vozniki pa načeloma spoštujejo prometne predpise. Bolj kot se približujete jugu države postanejo ceste slabše, prevozna sredstva starejša, neredko pa srečate tudi vprego katero vleče osel. Gorivo je za naše razmere poceni, saj stane liter neosvinčenega bencina 1,2 dinarja, kar znaša 0,6 evra. A je to za njih še vedno veliko, saj enako gorivo v sosednji Alžiriji stane 0,2 evra, v Libiji pa celo 0,15 evra. Zato večkrat ob cesti naletite na stojnico z 20 litrskimi kantami, kjer po ugodnejši ceni, kot na črpalki, prodajajo gorivo. Med avtomobili prevladujejo pick-upi. Na severu države so to že moderna vozila – Toyota hi-lux, Nissan Navara, Mitsubishi L-200, med tem ko boste na jugu našli ogromno starih peugeotov v pick-up izvedi. Veliko je tudi mopedov, raznoraznih izvedb, kolesa pa skoraj nisem videl.
Poleg turizma je Tunizija znana po gojenju datljev in oljk. Oljčno olje je vrhunske kakovosti, k čemur močno prispeva ročno obiranje plodov in to je res treba preizkusiti.
