Saj je vseeno, iz katere smeri pridemo, ljubljanske ali koprske, morda tudi goriške, slej ko prej nas prevzame Kras s svojo lepoto. Potem ko ga spoznamo, pa smo nad njim še bolj navdušeni. In ko smo tako navdušeni, ga želimo še bolj spoznati.
Kras se nam začne počasi odpirati, še bolj počasi odkriva svoje skrivnosti, ki so stare ne nekaj sto, ampak nekaj tisoč let, in segajo vse v čas, ko so v starem Egiptu gradili piramide, na Krasu pa suhi obrambni zid pa pastirske hiške in še kaj, kar pa je danes malo ohranjeno in še manj znano.
Razdrto je imelo kar sedemnajst gostiln
Pa si izberimo najprej ljubljansko smer. Pustimo Postojno, ki jo skoraj vsi poznamo, nekaj manj je tistih, ki poznajo od avtoceste nekoliko odstranjeni Predjamski grad, ki je dokazano najstarejši jamski grad na svetu in je kot takšen tudi v Guinnessovi knjigi svetovnih rekordov. Zgrajen je bil leta 1202, fasado so uredili leta 1580. Imel je, pomislite, celo zunanje stranišče, ki je postalo tudi grobnica Erazma Predjamskega. Ta je, potem ko je v dvoboju ubil grofa Pappenheima, maršala cesarskega habsburškega sodišča, zbežal na Predjamski grad. Seveda ga je cesar Friderik III. oblegal, pa mu je Erazem kazal fige in mu čez okno metal sveže dozorjene vipavske češnje. Bilo je v 80. letih 15. stoletja. Če ne bi bilo prodanega služabnika, ki je na stranišče namestil svečo in s tem pokazal, kje se bo nahajal Erazem Predjamski, ki so ga potem ubili s topovsko kroglo, kdo ve, koliko časa bi cesarju še osle kazal.
Drugi zanimiv, pa vendar malo znan, je kraj Razdrto, ki se je nekoč imenoval Preval ali Prevuach. Tam se svet prevesi iz ene doline v drugo, čezenj je peljala rimska cesta, ki je bila varovana z zidom, ki je segal vse tja do Reke ali Trsta. Marsikje v Sloveniji so še danes dobro ohranjeni ostanki tega zidu, ki naj bi varoval pred vpadi barbarskih plemen, pred Ogri, Avari in Turki in kdo ve, kom še. Toda bolj kot daljna zgodovina je kraj zaznamovalo obdobje furmanov, saj je imelo Razdrto takrat kar 17 gostiln in nekaj hotelov. V času Italije je bilo samo še 5 gostiln, dve trgovini, imeli so celo zdravnika in zobozdravnika ter taksista in v kraju so uživali bogati Tržačani. Danes avtomobilske kolone drvijo proti Kopru ali proti Vipavi, v Razdrtem pa se ustavijo le še hribolazci na Nanos, najvišjo kraško planoto.
Lipica in bela ograja
Smer Sežana. In tam spet razpotje. Zavijemo levo proti Lipici. Tu se srečamo z obnovljenim hotelom, ki ima pročelje prepredeno z belimi drogovi, ki naj bi spominjali na belo ograjo, ki preprečuje galopirajoči čredi odhod, kdo ve kam. Seveda, ograja je znamenitost Lipice. Vsaj tako so si mislili arhitekti, ki so obnavljali stari hotel.
Potem pa v smeri Gorice ali Vipave, kakor vam je ljubše. Najprej v vas Tomaj, ki leži na južnem pobočju griča Tabor, ob cesti Sežana–Nova Gorica. To je tipična kraška vasica, ki kar diha od svežine in se blešči od sveže prebeljenih hiš. Tu je bil doma Srečko Kosovel, rojen leta 1904, umrl že leta 1926.
Pa Tomaj, ki je znan tudi po odličnem vinu teran, nima samo Kosovela. Ima tudi lep spomenik žrtvam vojne pa originalno kapelico, izklesano iz kamna. Vas je bila nekoč obdana s suhim zidom, iz njegovih ostankov so zgradili samostan, ki pa je danes stanovanjski blok. Sredi vasi je bila že v 11. stoletju cerkev, najstarejša na Krasu, zdaj je na njenem mestu sodobna cerkev Sv. Petra in Pavla, ki se v notranjosti ponaša s slikarijo Toneta Kralja.
Pravijo, da je tu kar 41 ponudnikov turističnih storitev. Na kmetiji Izidorja Škerlja, prvi zapisi o tej kmetiji so datirani v letu 1631, so prvi ponudili tudi sobe, zdaj so v kraju že štirje kmečki turizmi. Sam Izidor je bil nekoč mesar in naučil se je, kako ravnati s pršutom. Zdaj so kmetijo prevzeli mladi, vendar še vedno vedo, kako se pršutu streže, da dobi pravo barvo in vonj. Pravilno dimljenje mu lahko da pravi okus, če pa ga napačno dimiš, ga pokvariš, in to vedo na Krasu.
Še malo po cesti in že smo v Komnu, točneje pri vasi Volčji Grad, namenjeni smo nekaj sto metrov peš do Debele griže. In tam presenečenje. Ne bom zapisal, da sem bil na Krasu nekaj stokrat, sem pa bil nekaj desetkrat, kot tabornik sem ga tudi večkrat pogozdoval. In vedno sem mislil, da je zid pač zid, da so si kmetje ogradili svoje njive pred čedalje bolj agresivnimi divjimi prašiči in tako naprej. O tem, da je Kras pradavnina ljudstev Japodov, nisem imel pojma.
Sama vas Volčji Grad je ena lepših kraških vasi z značilno kraško arhitekturo in lepo oblikovanimi portali. Sicer pa so morali biti volkovi v Sloveniji nekoč močno razširjeni in ni čudno, da v nekaterih vaseh, v Beli krajini na primer, še vedno strašijo »vuk te bo, vuk.« Poznamo vas Volčja Jama v Posavskem hribovju, v občini Šmartno pri Litiji. Volčja Draga je vas v občini Renče, to je v spodnjem delu Vipavske doline. Volčje je vas v občini Bloke. Poznamo tudi njihov gozd Vučjak, po dolini teče Vučji potok, kraj Volčje rebro pa slovi po tem, da je tam domači vol do smrti stisnil zadnjega volka v tistih krajih. Na desnem bregu Mure, v občini Križevci, je Vučja vas.
Potem smo po nekaj sto metrih hoje prišli do Debele griže in Goran Živec iz družbe Krasen Kras se je prelevil v enega najboljših vodnikov. Včasih ga je celo tako zaneslo, da je bilo videti, kot da je eden zadnjih Japodov, ki so nekoč prebivali v vaseh.
V Egiptu piramide, mi pa suhi zid
V času, ko so v Egiptu gradili piramide, je bilo na območju današnje Slovenije kulturno središče tega dela Evrope, ne v literaturi in poeziji, ampak v metalurgiji, gradnji in naseljevanju. Takšne naselbine, obdane s suhim zidom, so se pri nas pojavile okoli leta 1600 pred našim štetjem in doživele razcvet v železni dobi, okoli leta 500 do 1000 pred našim štetjem. Znotraj takšnega obzidja so živeli v kamnitih hišah. V Debeli griži, ki je ena od štirih, ki ni bila zgrajena na vzpetini, naj bi živelo kar okoli 3000 prebivalcev. Rimski viri sicer pravijo, da so bili prvotni prebivalci Histri, plemenska skupnost Ilirskega rodu.
V družbi Krasen Kras imajo zaposlena dva delavca, ki zidovje nenehno čistita in odstranjujeta zelenje, ki bi zidovom močno škodovalo. Celo tako daleč so šli, da ne dovolijo paše kozam, saj so koze spretne plezalke, ki bi se nekajkrat na dan vzpele na vrh zidu in vedno sprožile kakšen kamen. In kamen na kamen, pa zidu ne bi bilo več. In koliko je tega kamenja? Po grobi oceni kakšnih 60.000 kubičnih metrov, in če dodamo, da so za črnokalski viadukt porabili 50.000 kubičnih metrov kamenja, vidimo, kakšen obseg je imela Debela griža. Vse to kamenje so morali znositi na rokah, saj niso imeli nobene težke mehanizacije. Tudi vode niso imeli, zato pa so bili iznajdljivi in so si ustvarili sisteme za zbiranje in hranjenje vode. »Prvi na svetu smo uporabili georadar, to je posebna naprava, s katero odkrivamo tisto, kar leži pod zemljo,« je dejal Goran Živec. In če ste v kateri od kraških vasi, kjer imajo na dvorišču vodnjak, vedite, da so vodnjake, izklesane v kamen, lahko plačali samo bogati Kraševci. Kot tudi portale na vhodu. Ostali, ki niso hoteli ostati brez vode, pa so združili denar in plačali vaški vodnjak.
Pa še nekaj o nekdanjih prebivalcih, Japodih, o katerih zgodovinarji kar molčijo, sami Kraševci pa tudi o njih veliko ne govorijo. To je bilo ilirsko pleme, imenovali so jih ilirsko-keltski narod. Niso imeli svoje države in zato jih je lahko rimski cesar Oktavijan v borbi od leta 35 do 33 pred našim štetjem premagal. V njihovih grobovih so našli nakit, orožje, predvsem pa pri Japodih v Liki japodske kape, ki jih hranijo v Zagrebškem muzeju. Tudi danes še ne vedo, kje naj bi bilo njihovo glavno mesto, če sploh so ga imeli. Ali v Metuljah na Blokah na Notranjskem ali Šmihelu pod Nanosom, tretji trdijo, da sta bili to Velika in Mala Vuničica pri Josipdolu. Sledi o Japodih so tudi v Beli krajini, segajo pa vse do Razdrtega. Raziskovalci so našli tudi različne pogrebne običaje. Znano je, da so imeli stike s Karni in Taurisi. V tistem času je bila Slovenija močno naseljena, toda Japodi so počasi izginili v zgodovino. Pa ne povsem. V Ilirski Bistrici imajo še danes navijaško skupino Dwji Japodi ali divji Japodi.
