Krvavec. Kako kruto je slišati. Pa ima v resničnosti kaj malo opraviti s krvjo, no ja, malo že, bolj bi lahko rekli, da ime spominja na vpade Turkov, ki so ropali po sedanjem slovenskem ozemlju. Nekega dne, bilo je slabo vreme, lilo je kot hudič, strele so švigale, grozni roparji pa so se kljub temu približevali sedanjim Cerkljam.
Takrat so se imenovale še Trnovlje. Toda zviti domačini so jih speljali tako, da so se pesjani, kot so jim pravili – saj poznate tisto, »En hud pesjan je živel, se futral je z ljudmi, z njih župco si je skuhal, obral jih do kosti« – kar naenkrat sredi nevihte in goste megle, kakršna zna še danes oviti vrh v mlečno odejo, znašli na Kokrskem grebenu in drug za drugim popadali v prepad. Toliko jih je bilo, da je krvava reka tekla v dolino, in od takrat so ga imenovali samo Krvavec. Pesjanov pa ni bilo več v te kraje, so jih pred Dunajem tako potolkli, med njimi je bil tudi Martin Krpan iz Sv. Trojice, ki je ugnal njihovega najmočnejšega, Brdavsa, da si niso več upali ropati po krajih srednje Evrope. Tako pravijo eni, drugi pa pravijo spet drugače.
Po njihovo so v tej lepi deželici, pravijo ji Slovenija, nekoč tu živele ajdovske deklice. Tudi pod današnjim Krvavcem je bila doma ena od njih. Pesjani so ji ubili očeta in razdejali grad v Komendskem borštu. Pa se je lepa ajdovska deklica umaknila na vrh gore in tam jokala in jokala, tako dolgo je jokala, da so ji iz oči začele liti krvave solze in tekle v dolino. Kot potok, kajti ajdovske deklice so bile silno velike deklice. V dokaz, da so bile res velike in da so nekoč res živele tu, lahko še danes vidimo dekličin obraz v severni steni Prisanka. Ta deklica je živela na Vršiču in ker je bila dobrega srca, je pomagala popotnikom skozi snežne zamete na poti čez Vršič v Trento. Pa tudi prerokovati je znala. Tako je neke noči v Trenti prerokovala detetu, da bo postal lovec, ustrelil Zlatoroga in obogatel. Sestre ajdovke so to slišale in jo preklele, zato se je vrnila pod Prisank, tam pa okamnela. Ena od ajdovskih deklic je živela tudi v Savinjski dolini. Z eno nogo je stala na Raduhi, z drugo na Vezi, perilo pa je prala v Savinji. Njivo je orala kar s prsti, pšenica je imela kot buče debela zrna. Nekega dne je šivala srajco, pa se ji je zlomila igla. V jezi jo je vrgla v dolino, zapičila se je v breg in tam je Igla ostala do danes. Ajdovske deklice, tako pravi ljudska domišljija, niso bile samo lepe in velike, morale so biti tudi težke, saj je ob poti od Starega malna do Planine velik odtis ajdovske deklice. Zanjo pa pravijo, da je z eno nogo stala na Planini, z drugo na Ljubljanskem vrhu, v potoku Bela pa je prala perilo. Domačini še danes bližnjo dolino imenujejo Pri ajdovski deklici. Nekoč je na griču Na ogradi stal mogočen ajdovski grad velikana, ajda. Imel je prelepi hčeri, ki sta imeli v lase vpletene bisere. Tam, za devetimi gorami je zanju izvedel pesjanski kralj, pridrvel je s silno vojsko, ubil ajda, krut kot je bil, ga je narezal na kose, ki so še danes tam, okamneli. Dekleti sta zbežali na Krvavec. Toda prišli so novi časi z novo vero v enega samega boga. In ker je nista hoteli sprejeti, ju je bog kaznoval in morali sta umreti. Še danes sta v Ajdovi dolinici dva griča, na katerih ne raste nič, tudi trava ne.
Od Borštnika pa do Barleta
Ajdovskih deklic res ni več, zato pa so nekoč tam živeli veliki ljudje, rojeni v Cerkljah. Pomislimo samo na »velikega« Ignacija Borštnika. Bil je utemeljitelj sodobnega slovenskega gledališča in prvi slovenski poklicni igralec. Po njem se imenuje znamenito srečanje slovenskih poklicnih gledališč, Borštnikovo srečanje v Mariboru. Igralcem in igralkam, ki dobijo Borštnikov prstan, je nagrada največje gledališko priznanje in velik ponos.
Tu se je rodil Davorin Jenko. Na Dunaju je študiral pravo in tam ustanovil Slovensko pevsko društvo, bil je kapelnik in skladatelj Srbskega narodnega gledališča. Uglasbil je Naprej zastave slave pa Vilharjevo Lipa zelenela je pa slovensko himno na besedilo Simona Jenka. Na besedilo Jovana Đorđevića je uglasbil srbsko državno himno Bože pravde. Seveda ne smemo pozabiti na gospoda Frana Barleta, utemeljitelja in organizatorja gasilstva v Sloveniji. V Ljubljani, kjer je bil član ljubljanskega prostovoljnega gasilskega društva, je združil gasilsko in reševalno službo in organiziral oddelke Rdečega križa, bil je urednik časopisa Gasilec in še kaj. Poleg Barleta in ostalih velmož jih je še nekaj, ni pa nobene ženske. Cerklje na Gorenjskem, kot je kraju uradno ime, prvi zapis o njem je iz leta 1239, so zadnja leta popolnoma spremenile podobo. Že sedmi mandat je dobil župan Franc Čebulj, odločni mož, ki je zaspano vas prerodil in ji dal sodobni videz. Toda kaj, ko vsi hitijo proti spodnji vzpenjači gondole na Krvavec, ki so jo postavili leta 1973 in jo nato posodobili leta 1999 s sodobno kabinsko žičnico Poma, da bi čim prej prišli do snega. Večine ne zanima kapelica slavnega arhitekta Jožeta Plečnika ali ob potoku Reka stoječe cerkve Marije Vnebovzete, ki so jo zgradili po načrtih arhitekta Leopolda Hoferja in v kateri so slikarije Leopolda Layerja, Mihaela Stroja, Jurija Šubica. Res je tudi, da je arheološko najdišče Na Bleku zaraščeno in pozabljeno, pa še kakšna znamenitost sameva.
Toda, tako Janez Kuhar, ki je upokojitev dočakal na Ministrstvu za kmetijstvo in o pašnih skupnostih zna veliko povedati, Krvavec živi tudi poleti. Vsako leto bolj. Več planšarij je tam proti vrhu. Med drugim Na Gospinci, Brunarica, Sonček. Na Kriški planini pa sta doma eko turizem Viženčar in planšarija Pr Florjan. »Letos je bilo na paši,« pravi Janez Kuhar, »kar 390 glav živine, ki se je paslo na Kriški planini in na planini Jezerca.«
Da tamkajšnji kmetje, pa ne samo kmetje, resnično živijo s Krvavcem, priča tudi tako imenovana tlaka. Takrat se zberejo lastniki iz vasi Ambrož pod Krvavcem, iz Stiške vasi, Raven, Jagošce, Zakal, Apna in Šenturške Gore, pridružijo se še ljubitelji Krvavca, ki pod vodstvom Silva Grilca pobirajo kamenje in čistijo planini za prihod živine. Korita z vodo gospodinje po starih običajih poškropijo z blagoslovljeno vodo in pokadijo s kadilom, zato da se bo vsa živina zdrava vrnila s planine v domače hleve. Včasih so jo gor gnali peš, zdaj jo vozijo s traktorji. Nekaj pa se ni spremenilo. Obiskovalci Krvavca še vedno lahko naročijo jedi, kot so jih tam gor nekoč delali krvavški predniki. Kislo mleko, skuto, sirove štruklje, pehtranovo potico, ajdove žgance, masovnik pa čaj iz zdravilnih zelišč.
Prav na Kriški planini, kjer je za 230 glav letos skrbel Silvo Grilc, lastnik planšarije Eko turizem Viženčar, ki je tudi predsednik te pašne skupnosti, njegovi pomočniki so Tone Slatnar, Janko Škrjanc in Jože Grilc, nudijo tudi zdravilne zeliščne namaze pa mlečne sladice in še kaj. Seveda je bila poleg tudi Maria Mia Grillc, ki daleč naokoli slovi kot zdravilka in največja poznavalka zdravilnih zelišč. In zakaj ima gospa Grillc dva L, pa čeprav je žena gospoda Grilca, poročena z njim tako, kot se spodobi? Ker je v tistih krajih doma še druga gospa z enakim imenom in je bolj pozabljive sorte, pa so računi in še kaj drugega prihajali na naslov bolj znane gospe. Ta se je tega naveličala in svojemu priimku dodala še en L. Na planšariji Pr Florjan, kjer gospodarita Štefka in Florjan Slatnar, lahko dobite divjačinski golaž, sire, domači beli kruh, ob sobotah in nedeljah pa vam ponudijo tudi pristno domače nedeljsko kosilo.
Za pašno skupnost Jezerca sta skrbela Polona Kuhar in Valentin Gril, pa tudi predsednik pašne skupnosti Marko Kuhar s kmetije Pr Dovar z Ambroža pod Krvavcem. V brunarici Sonček dobite kislo mleko, ajdove žgance. Lepo je brati, da na Krvavcu sledijo prednikom in se ne ponašajo s hrano, no ja, kaj novega, kar tu nikoli ni bilo doma, tudi ponudijo.
O smučanju niso imeli pojma …
Poleti so krvavške strmine zasedali kolesarji in pohodniki, zdaj ko je dovolj snega, pa čakajo smučarje. Potem so zgradili … Dajmo, lepo počasi. Leta 1958 so zgradili prvo žičnico. O smučanju niso imeli niti pojma, pravzaprav v avtobusnem podjetju SAP, ki je žičnico kupilo na Kočevskem in jo postavilo na Krvavcu, niso niti sanjali, da nekje na svetu celo smučajo. Bila je namenjena prevozu delavcev, bila je tudi zelo napredna. Delavci so morali delati in vzdrževati 100 metrov visok železobetonski televizijski oddajnik. Mimogrede, tega so hoteli raketirati letalci JLA, pa ga na srečo niso zadeli. Potem so zgradili Dom na Krvavcu, nekje so morali delavci spati in jesti, pojavili so se smučarji in danes je Krvavec ne samo najbližja, ampak tudi največja šola v naravi blizu Ljubljane, saj je do tam samo 25 km.
V Planinskem domu, točneje Domu na Krvavcu sta na prigovarjanje dolgoletnega direktorja Franja Kreačiča – saj poznate njegovo televizijsko povelje, »Joža, požen’,« – dolgo gospodarila Nevenka in Jože Štupar. Ponujala sta dobro, kaj dobro, odlično domačo hrano, prihajali so stalni gostje iz cele Slovenije. Prihajali so šolarji v šolo v naravi, veliko je bilo Hrvatov. Kar 17 let sta gospodarila tam, nakar sta prodala svoj del in postavila na Plaži, to je v Tihi dolini pod Zvohom, brunarico Kekec, ki je še danes tam, le več jih dela v njej, saj so se jima pridružili tudi otroci. Bili so pridni, tako da je Joža predal vodstvo kar sinu. Znani so po dobrih enolončnicah, skutnih štrukljih, ajdovih žgancih z domačimi ocvirki, sladicah in – kot se pohvali šefica Nevenka: »po najboljših hamburgerjih«.
Pa doda Jože Štupar. »Glej, kako je tehnika napredovala. Včasih sem moral nositi prijave gostov, ki so prenočevali v Domu vsak dan na Policijo v Cerklje, danes vse skupaj pošlješ po elektronski pošti.« Pa sta z ženo vseeno malo zagrenjena. Bodočnost Krvavca vidita v združevanju vseh bifejev, restavracij, skratka gostincev. Pa kaj, ko vsak po lepi slovenski navadi vleče na svojo stran.
Najvišji slovenski hotel
Potem je »stopil« na Krvavec nekdanji ljubljanski gostinec, šef iz hotela Ilirija Stojan Popovič in na 1600 metrih zgradil planinski hotel, ki je še danes najvišje ležeči v Sloveniji. Stojan, ki je danes že v zasluženem pokoju, je bil dobrovoljnež, novinarji bi lahko rekli, da je bil tudi rahlo pozabljiv. Tako so novinarji gledali, kako napreduje gradnja hotela, in se z njim dogovorili, da bodo februarja naslednje leto imeli na Krvavcu tradicionalno smučarsko srečanje slovenskih novinarjev – račk. »Dogovorjeno,« je rekel navdušeni Stojan. Tako so prišli na Krvavec, otovorjeni z vso smučarsko opremo, na srečo najprej samo nekajčlanska predhodnica organizatorjev, in z grozo ugotovili, da je Stojan pozabil, da mora nekje namestiti osebje hotela. Tako jim je dan pred prihodom glavnine manjkalo dvajset ležišč. Na srečo je bil dom mariborskega Elektra skoraj prazen, pa tudi kočica ob hotelu je lahko sprejela vso hrvaško novinarsko ekipo.
Danes je hotel v lasti podjetnika Janeza Janše, ki sliši na ime Jani. »Vstal sem na levo nogo in kupil hotel,« mi je zadnjič povedal po telefonu, jezen, ker ga nenehno zamenjujejo z bolj znanim šefom desne stranke. Nato pa je povedal, da širijo teraso pa jedilnico, tako da mize ne bodo preveč skupaj, pa da širijo Plažo, ki bo v velikem delu pokrita, tako da bodo gostje na toplejšem in bolj varni pred dežjem ali sneženjem, skratka da so že, kljub koronavirusu, pripravljeni na vse. Odprli so tudi novo smučarsko progo, njihov zaščitni znak je postal naš nekdanji vrhunski smučar Jure Košir.
Da je Krvavec pravi smučarski center, pričajo številne nagrade, od te, da je bil lani proglašen za naj slovenski smučarski center, in res nekaj posebnega, pove tudi zgodba o znameniti krvavški smučarski šoli. »Na Krvavcu se nisem naučila samo smučati, ampak tudi čakati v vrsti. To pa pomeni posebno, krvavško čakanje,« je dejala stalna krvavška gostja. Takole gre. Smučarja se postavita v čakajočo vrsto, da ju sedežnica odpelje na vrh Zvoha. Stojita v vrsti. On se pomika lepo počasi naprej, dekle ob njem izgine in že čez minuto, dve je na začetku vrste. On se še vedno počasi pomika, je na sredini vrste, ona mu že maha s sedežnice. Tudi to je smučanje.
