O kraju, ki so ga prvič omenili leta 1326, malo znanega. Bilo je odmaknjeno od vseh takratnih tokov, smučanja še niso poznali, jezera Jasna še ni bilo, bili so samo visoki hribi. Takratni prebivalci so se jih bali. Saj so na vrhovih živela čudna bitja, med njimi so bile tudi ajdovske deklice. Te jim sicer niso hotele nič zlega, vendar so zato pričakovale, da jih pustiš lepo pri miru. Kljub njihovi milini so znale biti zelo hude, saj so tistim, ki so hoteli k njim, poslale v pogubo točo, nevihte in plazove.
Najbolj znana je tista ajdovska deklica, ki so jo preklele njene sovrstnice zato, ker je izdala lovcu iz Trente tajnost, kako lahko pride do Zlatoroga. Njegovi rogovi so bili ključ do neizmernega, skritega zaklada. Ta je seveda izkoristil priložnost, saj mu pohlep ni dal miru, in je ubil Zlatoroga, klepetavo ajdovsko deklico pa so preklele, da se je v hipu spremenila v kamen. V severni steni Prisanka še danes vidimo njen okamneli obraz, ki je najlepše viden z grička pri Poštarski koči na Vršiču, pa tudi od Erjavčeve koče. Nihče ne ve, ali je mladi lovec res našel zaklad, znano je le, da so iz Zlatorogove krvi zrasle prelepe gorske rože, planinke jim pravijo.
Lastniki nekdanje Kranjske Gore so bili briksenski škofje, pozneje ortenburški grofje, kraj je postal pomemben šele ob začetku 1. svetovne vojne, saj so se skozenj in čez težko prehoden Vršič valile horde vojakov, ki so hiteli na Soško fronto.
Leta 1915 je postala Kranjska Gora pomembna strateško-vojaška točka, zato so začeli graditi cesto čez Vršič. Kar 10.000 ruskih ujetnikov jo je začelo graditi maja 1915. Toda 8. marca 1916 je prihrumel silen snežni plaz, v njem je, tako domnevajo, umrlo od 170 do 300 ruskih ujetnikov in od 10 do 80 avstrijskih stražarjev. Večino umrlih so pokopali v skupnem grobu na Vršiču, nekaj pa tudi v Trenti. Leta 1916 so ruski vojaki v spomin umrlim sotovarišem, postavili ob cesti na Vršič kapelico, posvečeno Sv. Vladimirju, zgrajeno v ruskem pravoslavnem slogu, in jo poimenovali »Sinovom Rusije«.
Tudi Putin je obiskal Kranjsko Goro
In zakaj je Ruska kapelica tako pomembna? Zato, ker so domačini iz Kranjske Gore že od nekdaj skrbeli za kapelico, še posebej potem, ko so v letih 1936–37 zbrali posmrtne ostanke umrlih in jih pokopali v skupni grobnici, ki je v obliki piramide. Tudi sedanje občinsko vodstvo skrbi, da sta sama kapelica in njena okolica urejeni, in tega Rusi ne morejo pozabiti. Ni čudno, da prihaja na vsakoletno žalno slovesnost v Kranjsko Goro in s tem v Slovenijo skoraj celotno državno rusko vodstvo. Tudi predsednik Vladimir Putin je že bil na Vršiču in s tem seveda tudi v Kranjski Gori.
Ne smemo pozabiti na bližnjo Liznjekovo domačijo, zgrajeno v 17. stoletju, enkratnega spomenika takratne bivalne kulture, kjer je predstavljena etnografska dediščina Kranjske Gore. Blizu je Planica, trenutno najbolj čudovit skakalni center na svetu, njegove temelje je na nekdanjih teniških igriščih zarisal Stanko Bloudek. Tu so Zelenci – izvir reke Save, tu je Mojstrana in njena pot do Vrat, do vznožja Triglava. In Dovje s spomenikom pogumnih gornikov, ki so prvi osvojili nekdanjo slovensko sveto goro Triglav.
Kranjska v svetovni knjigi rekordov
Znani slovenski novinar, športnik, mož s tisočerimi idejami, med njimi tudi avtor znamenitega kolesarskega maratona Franja, Tone Fornezzi – Tof naj bi bil Kranjskogorčan. Naj bi bil. Tam živi že več kot 50 let, njegova soproga Jana je domačinka, pa vseeno. Še danes ni domačin. Je pritepenec, tako pravijo domačini, ki so danes že v veliki manjšini.
Ko smo že pri Tofu. Kot znajo povedati, je bil on tisti, ki je odličnega Kranjskega mesarja Antona Arvaja pripravil do tega, da je v Kranjski Gori predstavil največjo kranjsko klobaso na svetu in jo vpisal v Guinessovo knjigo svetovnih rekordov. Kranjska klobasa, ta avtohtona slovenska narodna jed sicer ni dobila imena po Kranjski Gori, ampak po deželi Kranjski, je postala tako svetovno znana, da so celo v daljni Ameriki leta 2016 v Clevelandu v sklopu muzeja Polka organizirali Festival kranjske klobase.
Sicer pa je v Kranjski Gori veliko dobrih gostiln. Morda je kulinarika tisti pravi magnet, ki vabi tako italijanske kot tudi avstrijske goste. Veliko jih ima tudi kranjsko klobaso, jed, ki so jo zaščitili leta 2015. Znana je postala po tem, ko je cesar Franc Jožef potoval z Dunaja v Trst, bilo je poldne, cesar je postal lačen, pa so se ustavili v Naklem. »Kaj imate za jest’?« je vprašal. Gostilničar je mencal z odgovorom, naposled pa rekel, »Samo klobaso.« Cesar jo je pojedel in zadovoljen rekel: »To ni navadna klobasa, to je kranjska klobasa.«
Kranjska Gora je na mejnem trikotniku Italije, Avstrije in Slovenije in temu primerna je tudi ponudba hrane. Tako v Ratečah prisegajo na pohanega piščanca. V stari gostilni Pri žerjavu je bil na kosilu tudi Josip Broz – Tito s svojim tesnim sodelavcem Stanetom Dolancem.
Najbolj pa je mestece, predvsem mladim, približal domačin Josip Vandot (1884–1944). Napisal je tri romane o najmlajšem in najbolj znanem slovenskem junaku, Kekcu. Kekec na hudi poti, Kekec nad samotnim breznom in Kekec na volčji sledi so bili podlaga za tri filme o Kekcu. Filmi so nato junaške dogodivščine mladega, zvitega fanta ponesli po vsem svetu. Toda filmi o mladem junaku niso bili edini, ki so ponesli lepote Zgornjesavske doline po svetu. Na Vršiču so snemali film Heidi po literarni predlogi švicarske pisateljice Johanne Spyri, ki je izšla leta 1881 in ki je prevedena v skoraj vse svetovne jezike. To je zgodba mestnega dekleta, ki gre živet v hribe k dedku in ki mora kmalu, zelo nerada, nazaj v mesto, saj je tu dobila čudovite prijatelje. Eden med njimi iz žalosti porine njen invalidski voziček v prepad, češ, brez njega Heidi ne bo mogla v dolino in bo ostala gor. Na Vršiču so snemali ravno ta prizor, ko fant porine voziček v prepad in se ta na tleh razbije. Danes smo na to že malo pozabili. Kot so na vse skupaj pozabili v Bovcu, kjer so snemali prehod čez Sočo v filmu Zgodbe iz Narnije. Takrat so namreč načrtovali, da bodo most, ki so ga za film morali podreti, po koncu snemanja ponovno zgradili in s tem privabili številne gledalce filma v Bovec, pa do danes niso nič naredili.
Smučanje ni tako staro
Smučanje vseeno ni tako staro, kot si predstavljamo. Zibelka smučanja v srednji Evropi so dokazano vas Bloke. Prvi znani zapis o njih je leta 1689 zapisal polihistor Janez Vajkard Valvazor in opisal, kako krajani tečejo in vijugajo po snegu s smučmi. Je pa RTC Kranjska Gora najstarejša smučarska infrastruktura v Sloveniji.
Sanj o gondoli na Vitranc ne sanjamo več, zato pa je povsem uresničljiva žičniška povezava iz Kranjske Gore, to je z Velike Doline prek 1250 m visokega Loma v Planico, druga povezava pa gre od Planice prek Loma do Kranjske Gore.
Seveda pa ne moremo mimo Rateč in tamkajšnjega športno poslovnega entuziasta Mateja Sokliča. Nekdanji reprezentant in olimpijec v smučarskih tekih nenehno skrbi za tekaške steze v Ratečah. Drugi se kaj prida zanje ne zanimajo.
Dejstvo je, da v Kranjski Gori nenehno skrbijo za razvoj turizma. Ta zanje pomeni boljše ceste, večja parkirišča, bolj urejena smučišča in kar je še tega, saj dobro vedo, da bo turizem prinesel več denarja. Tudi v njihove žepe.
