Prlekija. Deželica, ki leži med Ormožem, Ljutomerom in Gornjo Radgono. Je prostor, ki ga objemata Drava in Mura, in je prostor, kjer zemlja radodarno in močno ljubi trto, tako močno, da so pridni vinarji iz nekoč navadnega vina, da, to je bil šipon, z zanosom in znanjem naredili, da omenimo samo tega, vrhunski šipon. Govori se, da so ga poimenovali potem, ko so tu nehali kolovratiti francoski vojaki, ki so vinu pravili C’est bon! Kar šipon. Po domače, ne francosko.
44 narečij
In kako veš, kdaj si v Prlekiji? Preprosto. Poslušati moraš, kako domačini govorijo, in če govorijo, pardon gučijo, ste v Prlekiji. Osnovno pravilo je namreč, da oni gučijo in konec. In jim je vseeno, ali jih razumejo Istrani pa Belokranjci pa Gorenjci, oni imajo svoje narečje. Sicer pa, kdo ga nima? Jezikoslovci vedo povedati, da imamo med vsemi slovanskimi jeziki največ narečij prav Slovenci, kar 44. Samo pomislite, koliko je Rusov, pa imajo manj narečij kot mi.
Krol Matjoš
Sicer pa, preden se spustimo v prleške lepote pa prleške vinske in kulinarične dobrote, še mali pouk prleškega narečja. Takole je nekoč zapisal gospod R. Kolarič. »Slovenska pripovedka o kralju Matjažu, zanj veste, da spi pod goro Peco v votlini, ki se mu je sama odprla in za njim zaprla, brada pa se mu je že sedemkrat – mora pa se mu devetkrat, da se bo zbudil – ovila okoli mize, torej, pripovedka o kralju Matjažu (Matiji Korvinu, s pravim imenoma Matyas Hunyadi, humanistično izobraženem vladarju in nadarjenemu vojskovodji, ki je bil nekdaj tudi lastnik ormoškega gradu) bi v prleščini zvenela takole. »Krol Matjoš leži no spi z voiskoi f tistoj gori, ge so se bregi fkup zgrnoli. Če jemi človik sablo vun vleče z nožnce, je nemre potegnoti, gdo de pa što prišo, ke de to zmogo, te de Matjoš fstano pa de kunec sveta.«
No, zdaj vemo, da takrat, ko se na primer s Ptuja pripeljemo po dokaj lepi cesti v Ormož, smo tam. V Prlekiji. Nekoč je nekdanja ljubljanska županja Vika Potočnik, rojena Prlečka, zavzdihnila, »Oh, ko bi lahko iz Prlekije pripeljali na ljubljansko tržnico Prleki svoje pridelke. Tam je tako čista dežela, da bi bili to čisto pravi bio pridelki. Pravzaprav je vsa Prlekija en sam bio vrt.«
Bitka na velikonočno nedeljo
Na poti po Prlekiji smo se dotaknili kraja z zanimivim imenom, Velika Nedelja. Tam je mogočen grad s štirimi obrambnimi stolpi in čudovita cerkev. Podobo kraju je vtisnil nemški viteški red, ki je v teh krajih prisoten že več kot 750 let. Kraj naj bi dobil ime po bitki, ki se je odvijala prav na velikonočno nedeljo. Na prošnjo Friderika III Ptujskega je nemški viteški red leta 1199 prišel na takrat še neobljudeno ozemlje in ga iztrgal iz rok roparskim Ogrom. Prvo zmago nad njimi naj bi dosegel prav na tem kraju in ko je bila bitka končana, je Friderik III zapičil v krvavo zemljo zastavo nemškega viteškega reda in mogočno zaklical, »Na veliko nedeljo je bil ta kraj zavzet in Velika Nedelja naj se imenuje, nemški vitezi pa naj ga v prihodnje varujejo in branijo.«
Ormož, nekdanji Holermuos, je zgodba zase. Bogate arheološke najdbe pričajo o bogati zgodovini mesta, pa tudi grad, ki so ga zgradili Ptujski grofje, točneje Friderik Ptujski, kot obrambo pred Osmani in tudi Madžari, ni kar tako. Obnovili so grajsko pristavo, ki jo povezuje več gospodarskih poslopij, vendar so v njej razstave pa glasbeni dogodki in še kaj.
Ogrski Slovenci
Ormožani imajo kaj povedati o svoji zgodovini, predvsem o tem, zakaj so morali zgraditi mogočni grad. Ormoška zgodovina je polna napadov. In zakaj se še danes ne marajo s Središčani, bližnjimi sosedi iz Dravskega Središča. Zgodba pripoveduje, da so Ormož nekoč napadli Kruci, to so bili ogrski kmečki uporniki, ki so od 16. do 18. stoletja ropali, morili in požigali po Habsburški monarhiji in ki so jim obilo pomagali ogrski Slovenci, to je Prekmurci. Pomagali pa so jim tudi Središčani, ki so Kruce izkoristili, da so lahko ropali svoje sosede, Ormožane. Ti jim tega še danes niso odpustili. Da je to res, priča druga zgodba, po kateri so se Ormožanom pokvarile vislice, na katerih so hoteli obesiti proslulega zločinca Jakoba. Pa so prosili Središčane, naj jim samo za kratek čas posodijo svoje vislice. Ti pa so jadrno odgovorili, da imajo dovolj svojih barabinov za obesiti in vislic ne dajo in pika.
Deset tisoč ptic
Pravijo, da je v vsakem slabem nekaj dobrega. Nekoč je bila v Ormožu znana in uspešna tovarna sladkorja, kmetje daleč naokoli pa so vneto in z uspehom gojili sladkorno peso. Pa je prišla evropska direktiva o prenehanju pridobivanja sladkorja in s tovarno je bilo v kratkem konec. Ostali so le plitvi bazeni, ki so jih prej uporabljali za odlaganje odpadnih vod, s katerimi niso vedeli, kaj početi. Pa so jih večinski lastniki tovarne, korporacija Royal Casino, 2. marca 2010 podarili društvu za opazovanje ptic pevk. Ti so iz nekdanjih zasvinjanih bazenov naredili čudež in zdaj je tam na 55 hektarjih naravni park, v katerem se v času selitve redno pojavlja vsaj 30 vrst ptičev ali več deset tisoč ptic. Čudovit pogled vam je lahko blizu, saj so zgradili opazovalnice, iz katerih lahko blizu in ne da bi motili gnezdeče ptice, opazujete redke vrste ptic, kot so čapljica, mala tukalnica, kostanjevka, navadna čigra, polojnik, rdečenogi martinec, in še kakšno. Pred leti so iz Makedonije uvozili pet vodnih bivolov, bubalus bubalis, ki se tu tako dobro počutijo, da so se kar lepo namnožili, saj so to nezahtevne živali, ki pa z muljenjem močvirske trave sproti čistijo ribnike. O, pa ali veste, da v Italiji iz bivoljega mleka delajo znameniti sir mozzarello? Tukaj je še niso.
Srce Prlekije
Mesto Ljutomer je srce Prlekije, znano tudi kot mesto kasaštva, filma in vina. Lotmerk, kot mu pravijo po domače, se ponaša z bogato kulturno dediščino. Ravno pri njih se je zgodil prvi slovenski tabor, na katerem so bile izrečene zahteve o temeljnih narodovih pravicah, uradni rabi slovenskega jezika in Zedinjeni Sloveniji. Ljutomer je tudi mesto prvega filmskega zapisa, prvih konjskih dirk in prve samopostrežne trgovine na slovenskih tleh. Iz osrčja Prlekije izhaja veliko pomembnih mož, ki so ustvarjali v slovenskem prostoru: jezikoslovec Franc Miklošič, avtor prvega slovenskega filmskega zapisa Karol Grossman, pesnik in dramatik Cvetko Golar, akademski slikar Ante Trstenjak in številni drugi.
Prlekija je, tako kot še številne druge slovenske deželice, pravi biserček. Na srečo jo vedno bolj spoznavamo in občudujemo. Sedanjost s preteklostjo.
