Po primorki pripeljete do odcepa Unec, potem desno, dol, pa dol, pa skozi Rakek, Martinjak, kjer mimogrede ugledate zanimiv zvonik, malo naprej pa umetno štorkljino gnezdo, in že je tu Bloška Polica. Cesta je lepa in skoraj prazna. S ceste ga ni videti, vsaj jeseni in pozimi ne, svetovno znano, presihajoče Cerkniško jezero.
Ubogo jezero. Kaj vse so delali z njim. Da ga bodo izsušili, so grozili eni, drugi pa metali v ponorje kamenje, da bi ga zamašili in bi jezero ostalo veliko. Na srečo se narava ni ozirala na bolj ali manj neumne človeške domislice in je ostalo takšno, kot je bilo že stoletja. Lož. Kraj, ki s svojo industrijo hrani ljudi na naši in hrvaški strani. Kaj bi brez njega? Potem je že tu Pudob, kjer prečkate potok Veliki Obrh, ki potem postane del Ljubljanice, reke sedmerih imen. Babno Polje, najbolj mrzel slovenski kraj. Pravzaprav je kakšni dve stopinji od njega bolj mrzla bližnja Mrzla jama, za dve stopinji pravijo, toda kot kraj ga ni čez Babno Polje. Carina, prijazna carinica. Saj drugačne ne more biti. Domačini iz Prezida, 160 njih, so že odšli na delo v Lož, drugih potnikov skoraj ni. In potem Prezid, vas, ki bi rada živela lepše, pa kaj, ko je tu narava skopa, hrvaški zakoni, ki preprečujejo razvoj kmečkega turizma, vsaj takšnega, ki bi ga lahko razvili tukaj, pa zanje slabi.
Zid Claustra Alpinum Iualirum
Resda je v vasi ena slaba gostilna, toda za kavo in kaj popiti je dovolj dobra, zato pa imate za videti in doživeti marsikaj drugega. Lahko si ogledate ostanke rimskega zidu Claustra Alpinum Iualirum, ki se je raztezal vse od Reke na Hrvaškem do Baške grape v Sloveniji. Ob zidu so našli keramiko, ki datira 900 let pred Kristusom. Ta zid je branil Liburne pred Japodi in Rimljane pred Iliri.
Nekoč je bil Prezid last Petra Zrinskega in Krste Frankopana, toda potem, ko so ju 30. travna 1671 skrajšali za glavo, je prišel v last avstrijskega dvora in madžarskih fevdalcev. Ne eni in ne drugi niso za kraj naredili nič pametnega. Je pa v kraju že leta 1847 delala parna žaga, ena prvih na Hrvaškem. Da je bilo v teh krajih vse povezano, priča podatek, da se je Prezid nekoč imenoval Babino Polje, naše Babino Polje pa Loško Polje. Zdaj imamo mi Babino Polje. Še zanimiv podatek. Naše Babino Polje so leta 1528 požgali Turki, ki so kar pogosto plenili po teh krajih. A niso samo plenili, marsikateri Turek je tu ostal in zato ni nič čudnega, če smo na nedavnem obisku, ki je potekal v okviru Interrega Slovenija–Hrvaška v Prezidu, srečali domačina, ki se je pisal Turk. »Ja, v tej vasi nas je kar veliko Turkov in nič me ne moti, če me imajo za potomca nekdanjih osvajalskih Turkov,« je dejal.
V Prezidu pa je, kljub mrazu in kljub temu, da tam ni »pametne« gostilne, marsikaj za videti in doživeti. Tako so domačini ponosni na svojo Goransko etno hišo, ki je bila nekoč v lasti Marije in Antuna Vesela, nakar jo je kupil podjetnik Marijan Filipović in podaril mestu Čabar. Potem so jo obnovili, večino etno predmetov pa so darovali kar krajani sami. Sama koča predstavlja tipično hišo Gorskega kotarja v obdobju med 17. in 19. stoletjem. Zgradili so jo leta 1858.
Pridelki tu zgoraj, na mrazu, mrzel veter pogosto piha iz Snježnika, dokaj pozno dozorijo. Tudi krompir, ki je osnova njihove kulinarike, in krumpirjevka je jed, na katero so najbolj ponosni. Nima kakšnega posebnega, enotnega recepta, vsaka gospodinja jo je delala po svoje. Najbolj enostavno povedano. Debel krompir, tu raste res debel krompir, ki bi ga bila še kako vesela ljubljanska tržnica, prerežejo na pol, prekrijejo s tanko rezino slanine in spečejo v pečici. Super.
»To je kraj z veliko legendami in malo možnostmi za pameten turistični razvoj,« je dejala gospa Milka Ožbolt iz družine, ki je dala tudi narodnega heroja Jožefa Ožbolta – Stanka, se trudi, da njihovo izročilo ne bi bilo pozabljeno, in ki upa, da se bodo Hrvati zgledovali po Slovencih in na kmečkih turizmih dovolili prodajati še kaj drugega, ne samo tisto, kar sami pridelajo. In pove, da je v Prezidu in okolici prepoznana pomembna povezanost šestih energetskih točk, ki so bile pred leti točno odmerjene in je bil na teh točkah empirično izmerjen povečan energetski vir.
Druga naravna zanimivost je izvir Trbuhovice, eden od izvirov, ki potem tvori reko Ljubljanico. Iz tega izvira so hodile pit žene, ki so želele zanositi, zato je izvir dobil ime po nosečniškem trebuhu. To je ena, ta fina zgodba. Drugo pa morate videti sami. Ta izvir pride ven med dvema hriboma, ki sta od daleč videti kot ženski nogi, voda pa priteče vmes. Nič zato, če morate za videti kaj takega imeti malo, kaj malo, zelo veliko domišljije. Pa vas, na primer Grki, kaj vprašajo, ko vam predstavljajo hrib, ki naj bi bil sam kralj Agamemnon? In gledaš in gledaš kot budala pa ne vidiš nič. V Grčiji, ne v Prezidu. Če bi imeli domačini malo fantazije, bi Trbuhovico proglasili za Žensko vodo, tako kot so nekoč Bosanci imeli v Kladnju Moško vodo.
Že sam Janez Vajkard Valvasor je napisal, da sega dežela Kranjska vse do Hudičevega vrtca pri Prezidu. Tu so počivale čarovnice, ki so na metli potovale proti Kleku.
Poprtnjak še ne bo izumrl
V okviru projekta Naj tura, Uživam tradicijo, Interreg nas je pot vodila mimo najbolj medvedje vasi, Sodražice, do Rašice, vasi, kjer se je rodil Primož Trubar. Hiša je že na pogled mogočna, kajti Trubarjevi so bili kar premožni, občina Velike Lašče pa res zgledno skrbi za spominsko hišo z mlinom in žago.
Leta 1984 so hišo razglasili za spomenik lokalnega pomena, super, saj je bil Primož Trubar, avtor prvih slovenskih knjig Katekizem in Abecednik, »nepomemben« reformator. Kdo bi razumel nas Slovence. Ali pa se v ozadju skromnega imenovanja skriva kaj drugega? Za marsikaj bolj skromnega in nepomembnega pa skrbi država. Včasih je bilo ob potoku Rašca kar 25 žag, ohranjena je samo Temkova žaga, ki ima 36 lopat. Dnevno so razžagali do deset kubikov lesa. Lačni tu niso bili. Res je, da so takrat mlinarji »sloveli« kot veliki prevaranti, za največje nepoštenjakarje in goljufe. Toda, resnici na ljubo, če so to res bili, so morali biti zelo brihtni, kajti vse mlinarske mere, mernike in merice so morale biti uradno potrjene in žigosane. Krompirja v Trubarjevih časih še niso poznali, zato pa so jedli kislo zelje in repo, tudi štruklje so imeli kar pogosto, pa ješprenj. Trubar, utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika, za osnovo je vzel ljubljanski govor, ki je bil takrat del dolenjskega narečja, včasih ga pišejo tudi kot Truber, Trobar, se je rodil 8. ali 9. junija 1508, umrl je 28. junija 1586 v Deredingenu v Nemčiji. Imel je dva brata in sestro. Poročil se je z Barbaro, hčerjo Mateja Sitarja iz Kranja, po njeni smrti pa se je poročil še dvakrat. Z Anastazijo in Agnezo. Od petih otrok so preživeli trije: Primož, Magdalena in Felicijan.
Sicer pa, tokrat nismo bili v Rašici, izgovori v Rašci, da je ne zamenjaš z v zadnjem času bolj znano Rašico pri Ljubljani, zaradi Primoža Trubarja in Jerneja Škerjanca iz Sedmograškega, velikega človeka majhnega naroda zaradi samega Trubarja, pa čeprav smo si s spoštovanjem ogledali hišo, ki predstavlja njegov dom, ampak smo bili tam zaradi prizadevanj tamkajšnjih pridnih žena, da ne bi utonil v pozabo njihov božični kruh ali poprtnik. Sicer ima številna imena, od poprtnik, podprtnik, poprtnjak, miznik, mižnik, stolnik, župnik in še kakšnega, toda ženske iz teh krajev skrbijo, tudi prek delavnic, da ne bi izginil.
Nekdaj so ljudje veliko bolj živeli z naravo, tako je tudi zimski čas povezan z navadami in običaji, ki so izražali veselje, da svetloba preganja temo. Božič tako predstavlja luč, ki preganja temo. In s tem je povezan tudi običaj peke poprtnjaka. V predkrščanskem obdobju so z motivi živalskega in rastlinskega sveta izražali željo po rodovitnosti in prihodu pomladi. Okrašen obredni kruh je v tej želji dobil magično moč – prinašal naj bi blagostanje, zdravje in moč.
Kmečke žene iz Rašice so naredile že veliko, toliko, da poprtnjak ne bo izginil z družinskih miz. Škoda le, da ga preveč vežejo na krščansko izročilo, to pomeni, pekle naj bi ga samo za božič. V Italiji, na primer, pečejo božični kruh v tovarni Bauli že vse od leta 1922, vse leto, v različnih velikostih, največ seveda v času pred božičem. Poskusili smo naš poprtnjak. Vsaj tega, ki so nam ga ponudile domačinke. Je boljši od italijanskega.
