Samo v zrak je treba pogledati in videli boste nekaj, kar že tisoč in več let krasi slovensko glavno mesto.
Samo nekaj številk za ogrevanje, da ne boste mislili, da s tistim »krasi« nismo mislili resno. Ali veste, da imajo na Gradu tako imenovane števce prehodov, tako da o številu obiskovalcev ne govorijo kar tako na pamet. Ti so lani zabeležili, da je Grad obiskalo kar 1.336.190 obiskovalcev in da je nekoč tako zmerjana in popljuvana vzpenjača, pardon, županji Vika Potočnik in Danica Simšič, prva je začela z gradnjo, druga nadaljevala, dokončal pa jo je uspešni ljubljanski župan Zoran Janković, prepeljala kar 590.128 potnikov. Toda 5. aprila lani jih je zabeležila skupno kar 4 milijone in to od konca leta 2006, ko je začela obratovati. Še vedno smo pri ogrevanju. Lani so obnovili Grajsko kavarno, razširili ponudbo z Grajsko vinoteko, odprli stalno postavitev Grajsko orožje v Erazmovem stolpu in prenovili galerijo S. In ne smemo pozabiti, da so napolnili prve steklenice grajskega vina, belpin in rdečegrajc, pa še bi lahko naštevali, kaj vse so naredili.
Kako na Grad? Lahko! Nanj lahko pridete peš z več strani, s kolesom, z vzpenjačo ali avtomobilom po cesti, ki nosi ime cesta Slovenskih kmečkih uporov. Ta vas lahko pripelje tudi do spomenika kmečkim uporom. Pa vam ta zadnjo, z avtomobilom, še najmanj priporočamo, ne samo zato, ker je najmanj slikovita, tudi zato, ker je na vrhu večni problem s parkirišči. Na Gradu se nenehno kaj dogaja, zato se domačini na vrh skoraj pod nujno raje pripeljejo in prepustijo vzpenjačo tujcem. In zakaj je na vrhu takšna gneča? Odmislimo tiste, ki pridejo na vrh samo na jedačo ali pijačo. Verjeli ali ne, na Gradu so v okviru turistične dejavnosti izvedli kar 1215 različnih vodstev v grajskih prostorih, od porok naprej, v jazz klubu, lutkovnem teatru, kapelici in drugih pa so gostili kar 610 različnih dogodkov. Med temi dogodki je izstopala tudi razstava, ki jo je strokovna javnost razglasila za razstavo leta, in sicer retrospektivna razstava Alana Hranitelja, ki je bila še tista pika na i v njegovem umetniškem ustvarjanju, ki mu je prinesla tudi nagrado Prešernovega sklada.
Uresničen Hribarjev sen
Tujci, no ja, ne samo tujci, se s Krekovega trga najraje podajo na vrh s tirno vzpenjačo. Ne brigajo jih vaško-mestni prepiri večnih godrnjal, ki so hoteli preprečiti njeno gradnjo, tako kot so do zdaj preprečili gradnjo podzemne garaže pod mestno tržnico. Bolj kot dejanje civilne iniciative boli dejstvo, da to sploh ni civilna iniciativa, ampak je skupina, ki je podprta s strani neke politične stranke in morda tudi s strani lastnikov prostorov pokrite tržnice. Če ne bi snovalci nove podzemne garaže načrtovali tudi dozidka Mahrove hiše v cenejši hotel in prostore pokrite tržnice, bi bile garaže že zgrajene, tako pa jih boli dejstvo, da bi bili ali pa še bodo z njeno selitvijo ob kar velik kos denarne pogače.
Skozi vzpenjačine steklene kabine se počasi odpira veličasten pogled na naše glavno mesto in po 117 metrih vožnje, ki ves čas poteka ob ostankih nekdanjega srednjeveškega obzidja, in po 60 sekundah ste z mojstrovino Mihe Kerina in Majde Kregar na vrhu. No ja, tik pod vrhom. Na vrh greste lahko peš, za gibalno ovirane pa je na voljo dvigalo. Zamisel o nekakšnem dvigalu pa ni tako nova, kot bi si kdo mislil. Prvi jo je izrekel nekdanji in še danes najbolj uspešni ljubljanski župan dr. Ivan Hribar in to leta 1897.
Takole je pisal. »Ker je razgled z dotičnih prostorov Ljubljane očarovalno lep in ker bi se sedanje senčnato dvorišče dalo prav dobro porabiti, da bi bil grad, če se napravi nanj dvigalo, po katerem bi se prišlo na vrh za kakšnih deset krajcarjev ali še ceneje, bil vedno, zlasti pa še poleti zvečer, prav dobro obiskan.«
Potem pa smo čakali in čakali in dočakali. Vsi tisti, ki so imeli pred gradnjo toliko povedati proti gradnji, so zdaj že dolgo tiho. Ko smo že pri županu Hribarju. Nekateri zgodovinarji trdijo, da ob uničujočem potresu ni bilo hudo prizadeto samo mesto, ampak tudi grad, drugi pa so zapisali, da je bilo mesto toliko porušeno, da ga je dal župan dr. Ivan Hribar skoraj na novo urediti in iz vaškega jedra je naredil pravo mesto, da pa Grad ni bil skoraj nič poškodovan. Dejstvo pa je, da je na začetku 20. stoletja Grad dobil novega lastnika, od državnih oblasti ga je 16. maja 1905 za 60.200 kron ali 320.000 današnjih evrov Hribar odkupil od državnih oblasti. Z njim je imel velike in velikopotezne načrte, toda realnost je bila kruta in zaradi silne stanovanjske stiske so Grad že kmalu zasedli prvi stanovalci, reveži predvsem. Občasno je gor živelo tudi po 500 stanovalcev in šele januarja 1964 so iz njega izselili zadnjo družino.
Ljubljana ima mestni vinograd
Smo rekli, da gre vzpenjača ob starem obzidju. S pridobitvijo mestnih pravic v prvi polovici 13. stoletja je mesto dobilo tudi pravice, da si zgradi mestno obzidje. Obdajalo je tri ločena jedra: Stari, Mestni in Novi trg. V mesto je vodilo šest vrat, ki so jih zapirali od aprila do septembra ob devetih zvečer, sicer pa uro prej. Obrambnega zidu niso porušili sovražniki, omenimo naj Hune v petem stoletju pa Turke, ti so prvič napadli mesto leta 1415, ampak meščani, saj je konec 18. stoletja nevarnost sovražnih napadov minila.
Smo rekli, da se da na Grad priti s skoraj vseh strani. Ena izmed pešpoti vodi tudi mimo grajskega vinograda, ki leži na južnem pobočju Grajskega griča pod Orlovim vrhom, ki so ga zasadili leta 2006, ko je Ljubljana upravičeno nosila naslov »Zelena prestolnica Evrope«. V grajskem vinogradu raste kar 1050 trt, od tega 500 bele sorte belpin, ki je zrasla na osnovi križanja beline in pinota, in 550 trt sorte rdečegrajc. Tega smo bolj poznali pod imenom zweigelt. Vino iz tega vinograda že uspešno prodajajo v novi grajski vinoteki Strelec, poleg 200 ostalih slovenskih vin iz vseh treh slovenskih vinorodnih regij. Še to. Korak, dva od sedanjega grajskega vhoda uspešno raste potomka najstarejše trte na svetu, mariborske 400-letne stare dame z Lenta. Že leta nazaj so imenovali Ljubljano mesto trte in vina, zagrizeni Štajerci pa so se »močvirnikom« posmehovali: »Od kdaj pa imate vi vino in trte?« Pa ni bilo čisto res. Že takrat so imele številne ljubljanske hiše, še posebej tiste za Bežigradom, v Šiški in tudi na Viču na svojih vrtovih trte. No, odkar ima mesto še svoj vinograd, pa so posmehi utihnili.
Predolgo bi bilo, da bi opisali vse, kar so na Gradu naredili in kar pokažejo. Od zanimivega Lutkovnega muzeja, kjer je »doma« Sapramiška, ki je »odigrala« kar 1800 predstav. Tam so lutke mojstra Milana Klemenčiča iz leta 1919. So čisto majhne, saj doma zanje ni imel dovolj prostora. Ne pozabimo si ogledati priljubljene Žogice Marogic iz leta 1951. Zanimiva je tudi kapelica Sv. Jurija. Saj veste, kdo je bil Sv. Jurij. Predstavnik krščanstva, ki je ubil hudobnega zmaja ali predstavnika poganskega verovanja. Prvi hip ko stopiš v kapelico, sploh ne opaziš, da je drugačna od drugih, da pravzaprav takšne v Sloveniji in še kje ni. Namesto slik na stropu, ki so povsod drugod nabožne vsebine, so tu naslikani grbi in simboli kranjskih deželnih glavarjev. Šestdeset jih je, tam pa so še grbi 5 avstrijskih vladarjev in en grb Kranjske, Istre in Slovenske marke.
Grozljive grajske ječe
Grad, tako pravijo, ni bil nikoli dom grajske gospode. Ta je živela v mestu. V enem delu, samo za primer, je bila smodnišnica in vse mesto je zaradi nje trepetalo. Predvsem so se bali neviht z bliski, s strelami. Kaj če udari v grajsko smodnišnico? To bo groza. Na srečo so jim strele prizanesle. So pa še danes vidni ostanki mlina za oglje, ki je bilo poleg žvepla in kalijevega nitrata surovina za smodnik. Včasih so kalijev nitrat imenovali kar angleška sol, mi pa poznamo njenega najbolj znanega tovornika, tihotapca bi mu lahko rekli, Martina Krpana, doma iz Sv. Trojice. Zmotno je, da je tovoril navadno sol.
Seveda ne smemo mimo dela, kjer so namestili stalno razstavo Slovenska zgodovina. Tu je zbrano, prikazano na sodoben način, skoraj vse, kar se je dogajalo na slovenskih tleh vse do 200.000 let nazaj. Pa najsi gre za kopijo vaške situle ali najstarejšega kolesa z osjo na svetu, pa do prve in prave partizanske poljske kuhinje, ki jo je muzeju poklonil novinar Edo Svetek.
Zanimiva je grajska trgovina. Friderik ji je ime, ki pa ni čisto nič drugega kot najstarejši grajski prebivalec, podganček Friderik. Po cesarju Frideriku ima ime. Pa še nekaj. Na Gradu, ki so ga premišljeno obnavljali, saj so na ogled dali vse stile, skozi katere je šel v stoletjih, je tudi marsikaj »umazanega«. Bil je vojašnica, pa bolnišnica, pa ječa. Izven obzidja, v Grajskem parku je vodnjak s pohodnim gonilnim kolesom. Imel je tako imenovano gonilno kolo, v katero sta morala vstopati po dva kaznjenca in ga do onemoglosti poganjati in premikati. Kolo se je ohranilo do danes in sodi med evropske vrhunske tehniške dediščine.
Pod Palacijem so bile ječe, namenjene tako moškim kot ženskam s Kranjske in Koroške, ki so bili obsojeni na do deset let ječe. Leta 1880, tako pisni viri, je bilo v ječah kar 380 zapornikov. Pa notri niso bile samo navadne barabe, med njimi je bil tudi madžarski grof Batthyany Lajoš, seveda ne prav dolgo. Najbolj znan politični zapornik je bil pisatelj Ivan Cankar. Če je res, tako so zapisali, je bil majhen, droben možic – genij, tako zoprn, da so ga predčasno izpustili iz ječe. Zanimivo je, da so ječe opremljene še z originalnim stavbnim pohištvom in izgledajo še bolj grozne, kot so v resnici bile. Temu moramo dodati še zvočne krike in srečen si, ko greš proč. Dokaj grozljivo je bilo tudi kopanje, čiščenje vodnjaka za potrebe kaznilnice. Da so očistili star vodnjak, so določili dva kaznjenca in jima po končanem očiščenju obljubili prostost. Eden je po 18 letih dela umrl, drugega, ki je prišel do vode, pa so res izpustili. Na zahodni strani Gradu je bilo stranišče in ko so ga obnavljali, so pod njim odkrili skrivni rov, ki je vodil iz Gradu ven. Le kdo bi si mislil, da vodi pot na prostost skozi stranišče? In ko smo že pri stranišču, si predstavljate, kako je izgledala grajska ječa na prostem? Kaznjenci, ki so bivali v njej, niso imeli strehe nad glavo. Pral jih je dež, naletaval sneg, bili so ali v vročini ali v mrazu. In kar je bilo najhuje, veliko potrebo so morali opravljati kar v tem majhnem prostoru, kjer so jedli in spali na golih tleh.
Vsega, kar premore Ljubljanski grad, ne moreš na kratko opisati. Na srečo je pred dnevi izšla knjiga »Ljubljanski grad, krona slovenske prestolnice« pisca Marka Brunskoleta, ki resnično lepo predstavlja biser nad mestom.
