Kratek dopust smo izkoristili za skok na Balkan. Že več let sem se spravljal na ta izlet, ki ga toplo priporočam tudi vam. Kljub modernim navigacijskim napravam sem se vseeno oskrbel z vodniki in kartami in naredil plan, po katerem sva z ženo obdelala glavne točke – od mest, naravnih parkov, hribov, sotesk, zgodovine, spomenikov in celo nekaj morja. Avtocesto sva zapustila že pri Karlovcu in nato vse skupaj v obe smeri prevozila dobrih 2000 kilometrov, s povprečno hitrostjo 40 km/h, saj na najini poti ni bilo avtocest ne v Bosni in ne v Črni gori. So pa ovinki, prelazi, temni tuneli, jezera, nacionalni parki, svetišča …
Mešanica narodov
Ko sva iz Hrvaške po dobri poldrugi uri čakanja čez mejni prehod Izačić, ki ga je zgradil slovenski SCT, vstopila v Bosno, sva se po zaviti cesti spustila do Bihaća. Bihać je glavno mesto 689 km2 velikega Unsko-sanskega kantona. Leži na stičišču polj in planin Plješevica ter Grmeč. Bihać je poleg zgodovinskih zanimivosti atraktivna destinacija zaradi ugodne klime, toplih in suhih poletij ter hladnih zim in razgibanega reliefa. Bihać z okolico je bogat z izviri, potoki in rekami. Pomemben pečat mu daje reka Una.
Po popiti kavici sva nadaljevala pot po severnem delu nacionalnega parka Una in se preko 1031 metrov visokega prelaza Oštrelj, na katerem je razstavljen Titov vlak iz druge svetovne vojne, spustila v Drvar. Drvar je danes majhno mestece brez večje industrije, še največ popotnikov pa se tu ustavi v prijetnem parku, ki mimo dveh muzejev popotnika pripelje do znamenite Titove pečine. Tam je bil spomladi leta 1944 sedež vodstva partizanskih enot. Nemci so to izvedeli in izvedli akcijo Konjičev skok (desant na Drvar) v katerem so želeli obglaviti vrh partizanskega gibanja. Kljub velikim partizanskim izgubam so se Tito in njegovi sodelavci rešili in že leto kasneje pregnali Nemce.
Iz Drvarja sva pot nadaljevala proti Mostarju. Po tej poti pa res ne veš točno, kje si, saj po različnih predelih visijo različne zastave: bosanska, hrvaška, srbska, vmes še kašna kantonska … Napisi se vrstijo enkrat v cirilici, drugič v latinici, tretjič oboje, nekje prečrtani eni napisi, nekje drugi … Ni čudno, da so na tem območju še vedno velike napetosti.
Mostar je največje mesto v Hercegovini in z dobrimi 60 tisoč prebivalci peto največje v Bosni. Leži ob reki Neretvi v južnem delu države. Ime je dobilo po Starem mostu oz. stražnih stolpih na obeh straneh (mostari). Od tu pa sva se po lepi, a zaviti cesti odpeljala do zloglasne Bileće, kjer je veliko slovenskih fantov služilo vojaški rok. Tam so se kar hitro sprijaznili z resničnostjo. Striženje po vojaških pravilih, uniforma SMB barve ter napotki starešin o vedenju, pravilih igre in še marsičem. Bileća je navkljub vsem naporom, težkim dnevom usposabljanja, pranju možganov, iz mladeničev naredila može.
Čudovite plaže
Le nekaj kilometrov nad Bilećo pa preko mejnega prehoda Vraćenovići vstopiš v Črno goro. Ta mala gorata republika na Balkanu na jugozahodu meji na Jadransko morje, na zahodu na Hrvaško in Bosno in Hercegovino, na jugovzhodu pa na Albanijo. Osamosvojili so se 3. junija 2006. In če še ne veste, njene plaže so dih jemajoče! Večina je peščenih, nekaj pa je tudi skalnatih. Edina njihova pomanjkljivost je to, da na njih ni borovcev, ki bi nudili senco. Obala Črne gore je dolga 293 kilometrov. Največje mesto ob morju je Budva. Budva je ob slikovitem starem mestnem jedru dosegla svoj sloves tudi s čudovitimi prostranimi peščenimi plažami. Slikovito staro mestece se je po 2. svetovni vojni vedno bolj širilo z graditvijo številnih turističnih objektov, vil, poletnih hišic in hotelov. Ogled si zasluži tudi polotok Sveti Štefan, ki pa je v ruskih rokah, in je sprehod po njem precej omejen.
Črna gora je še manjša od Slovenije in vse je precej blizu. Tako sva se iz Budve odpravila v le 40 km oddaljeno Cetinje, ki je zaradi bolj poznanih turističnih krajev pogosto zapostavljen kraj. Cetinje je bilo nekoč glavno mesto črnogorske kraljevine in ima bogato zgodovino. Skozi središče mesta poteka sprehajalna pot, ob kateri so postavljene simpatične pisane hiške, ki imajo v pritličju bare in trgovine. Poleg tega je mesto odlično izhodišče za ogled mnogih znamenitosti, saj je od mnogih bolj turističnih krajev oddaljeno manj kot eno uro.
Iz Cetinja se lahko podate v nacionalni park Lovćen, ki je najbolj znan po veličastnem mavzoleju Petra Petrovića Njegoša, črnogorskega princa, filozofa in pesnika. Po poti se lahko ustavite pri Ivanovih koritih, studencu, za katerega lokalni prebivalci verjamejo, da ima zdravilni učinek. Ime je dobil po Ivanu Crnojeviću, najmočnejšem vladarju tretje državne dinastije Crnojević. Lovćen je del istoimenskega narodnega parka. Najvišji vrh je Štirovnik 1745 metrov, na katerem je komunikacijski stolp, drugi najvišji vrh pogorja Lovćen, Jezerski vrh (1,657 m), pa si je za poslednje počivališče izbral Petar II Petrović Njegoš. Še za časa življenja, ko je deloval kot škof, metropolit, pesnik in filozof ter bil zaslužen za sekularizacijo Črne gore, si je dal tam zgraditi kapelico. Ta je bila uničena, nato pa so v sedemdesetih letih zgradili izredno lep mavzolej, ki ga obiskuje na tisoče turistov in nudi spektakularni razgled nad Boko Kotorsko, gorami, ki so kot valovi kamnitega morja, obalo in, če imate srečo z vremenom, tudi glavnim mestom Podgorica in Skadarskim jezerom. Preden prideš do mavzoleja, te čaka vzpon po 461 stopnicah.
Iz Cetinja do glavnega mesta Podgorica je zopet le 50 kilometrov. V določenem trenutku se cesta povsem približa Skadarskemu jezeru in kar ne moreš se upreti, da ne bi zavil do njegove obale. Skadarsko jezero leži delno v Albaniji in delno v Črni gori. Pogled na jezero je prečudovit, najbolj znana pa je razgledna točka Pavlova strana, od koder je čudovit pogled na reko Crnojević, ki se zliva v jezero. Iz istoimenskega kraja si lahko privoščiš odkrivanje jezera s pomočjo barke. Precej močvirnata in zaraščena pokrajina ima zelo pester ekosistem, zaradi česar je to tudi narodni park.
V goro vklesan samostan
Glavno mesto je Podgorica, kjer stoji mednarodno letališče. Nahaja se v osrednjem delu države, kar pomeni odlično priložnost za raziskovanje celotne države. Ena največjih znamenitosti v mestu je Stari most na Ribnici, ki so ga zgradili Rimljani že na začetku nastanka mesta. Okoli ležijo ruševine stare trdnjave.
Severno od Podgorice se nahaja samostan Ostrog, ki je eden najpomembnejših verskih spomenikov Balkana. Vsako leto ga obišče tudi več kot 100.000 vernikov različnih verskih pripadnosti in nič nenavadnega ni, če opaziš romarje, ki se do samostana vzpenjajo bosi, njihove nogavice pa so obešene na ograjah stopnic ali po okoliških drevesih. Gre za samostan srbske ortodoksne cerkve, vklesan v živo skalo Ostroške grede. Samostan Ostrog je osnoval Vasilije Jovanović, ki so ga imeli za zdravilca in čudodelnika, zato je bil razglašen za svetnika. Na Ostrog prihajajo verniki z vsega sveta. Mnogi naj bi odšli tudi ozdravljeni. Samostan je stičišče pravoslavne, katoliške in muslimanske veroizpovedi.
Vsi ljubitelji piva pa morajo obiskati drugo največje mesto v Črni gori, Nikšić, kjer že od leta 1896 varijo odlično nikšičko pivo. Mesto je nastalo na ruševinah antičnega mesta Anderve, kasneje Anagastum, srednjem veku se je imenovalo Onogošt in danes Nikšič. Skozi svojo več sto let dolgo zgodovino je igralo pomembno vlogo agrarnega, kulturnega in administrativnega središča Črne gore, saj je na pomembnem križišču poti, ki vodijo z morja v notranjost balkanskega polotoka.
Za zaključek kroga po Črni gori sva se ustavila še v Hercegnovem. To je obalno mesto, ki leži na vhodu v Kotorski zaliv ob vznožju gore Orjen. Hercegnovi je bil med letoma 1482 in 1797, ko je bil del Osmanskega cesarstva in beneške Albanie Venete, znan kot Castelnuovo (Italijansko – Novi grad). Mesto Hercegnovi je imelo burno preteklost, čeprav je bilo eno najmlajših naselij na Jadranu. Zgodovina raznolikih naselitev in okupacij je v mestu ustvarila mešanico raznolikega in slikovitega arhitekturnega sloga.
Črnogorci so zelo visokorasel in ponosen narod. Tam danes živi slabih 650 tisoč ljudi. So precej počasni, znan pa je tudi stereotip, da so leni in da jim delo ne diši. Pred kratkim so celo izvedli tekmovanje v maratonskem ležanju pod drevesom. Zmagala je ženska, ki je ležala kar 117 ur.
