Ni še dolgo tega, kar so za motorni promet zaprli znamenito obalno cesto Koper–Izola, ki so jo zgradili leta 1837 in jo poimenovali Riva lunga. Takratno kolesarjenje še ni bilo tako razvito, kot je danes, in če vzamemo za primer samo Slovenijo, kjer na vseh koncih bodisi že gradijo bodisi pa se pripravljajo na gradnjo kolesarskih stez, to pomeni, da doživlja kolesarstvo pravcati boom.
Danes turistično kolesariti iz Maribora v Koper sploh ni redkost, da ne govorimo o tem, da niso redke skupine, ki kolesarijo počez po Evropi, vse tja do Skandinavije in še kam. Nove in bodoče kolesarske steze pa niso samo pripomoček za umirjanje avtomobilskega prometa, so tudi pomembna ekonomska kategorija.
Na obalni cesti, kjer poleti dnevno zabeležijo po 1400 kolesarjev, kakšen dan še več, še vedno niso tega dojeli kot ekonomsko blagodat. Dejstvo je, da sta tako parkirišče pri Rudi z izolske strani kot tudi veliko parkirišče v Žusterni, to je s koprske strani, dokaj poceni, kar je prav in tudi zato vabljivo, dejstvo pa je tudi, da na mestu, kjer se združita izolski in koprski del ceste, ni nič primernega, s čimer bi se dalo bolje zaslužiti. Dejstvo je, da so tam sanitarije, tuši in kiosk z avtomatskim bifejem, kjer lahko kupite osvežilne pijače, tudi kavo. Toda vse to je premalo in začetna vnema, kaj vse bodo na tej cesti naredili, je kar nekam splahnela. Ni vrag, da ne bi na tretji najkrajši obali v Evropi, krajšo imata samo Bosna in Hercegovina in Monako, med več kot dva tisoč predlogih, ki jih je dalo 618 posameznikov na nekaj kilometrov dolgi roli papirja, mogli izbrati in postaviti nečesa, kar bi bilo naše, istrsko, originalno in zanimivo. Kolesarstvo se prebuja, vedno več ga bo, ne manj. Malo naprej od Moleta vabi napis Casa Marchesan, domače gostišče, ki naj bi, tako piše v Googlu, ponujalo istrske dobrote, toda nihče ne ve, ali je že odprto ali še ni. No, ko bo, bo prva večja nova privlačnost na tej cesti.
Ali veste, da od izuma velocipeda sploh ni tako daleč? Nemški baron Karl Drais ga je izumil leta 1817, bil je brez pedalov in poganjati si ga moral z nogami po tleh. Prvi mehanični dvokolesni pogon pa je izum Škota Kirkpatricka Macmillana iz leta 1839. Ta slovi tudi po tem, da je bil vpleten v prvi prometni prekršek.
V Sloveniji skorajda ni mesta ali vsaj malo večjega kraja, ki ne bi načrtoval velikega skoka pri razvoju kolesarjenja. Kolesa za izposojanje imajo poleg Ljubljane tudi v Mariboru, Celju, Kranju, Velenju, Kočevju, Ribnici in še kje. Razvojni svet gorenjske regije načrtuje kolesarsko povezavo med Bledom in Bohinjem. V Velenju so sredi gradnje 8 kilometrov kolesarskih poti, v Celju pa 22. Končani so posamezni odseki na povezavi Velenjka–Velenjsko jezero, končana so tudi betonerska dela na mostu čez Trebušo. Pri vsem tem pa ne gre samo za gole kolesarske poti, tam bodo tudi štiri pokrita kolesarska parkirišča, dve novi postaji za izposojo koles Bicy in še kaj.
Svoj del kolesarske pogače si obetajo tudi na Ptujskem, kjer načrtujejo kar 26 kilometrov dolgo kolesarsko povezavo od Ptuja mimo Hajdine in Kidričevega do Majšperka. Ni ga, ki bi bil proti tej povezavi, vsaj javno ne, po naši dobri stari navadi pa številni lastniki zemljišč, po katerih bi naj potekala pot, držijo fige v žepu, zato se z gradnjo močno zatika. Najbolj se zatika v Kidričevem, pa čeprav so načrtovalci pri tem pomislili tudi na kmete, zato naj bi po nekaterih delih poti vozili tako kolesarji kot tudi traktorji, saj gre navsezadnje za kmetijsko območje. Tisti kmetje, ki so proti, pravijo, da bo pot postala problematična po dežju, ko bo blatna in s tem nevarna. Prav zato bi bile te kolesarske poti široke tri in pol metra, asfaltirane. Vrednost projekta so ocenili na 8,7 milijona evrov, od tega imajo zagotovljene štiri milijone evropskega denarja.
Turistični strokovnjaki pravijo, ne pravijo, trdijo, da smo v turizmu približno dvajset let za Avstrijci. Tudi v kolesarjenju so veliko pred nami. V Avstriji je med kolesarji daleč najbolj priljubljena Dravska kolesarska pot, ki slovi kot najlepša v Evropi. Poteka skozi štiri države in je dolga 710 kilometrov. Avstrijski del od Lienza do Labota letno obišče kar 180.000 kolesarjev, ki pa imajo na poti številne gostinske lokale in hotele vseh kategorij in zato ni čudno, da se največji del teh kolesarjev, ki prikolesarijo do meje s Slovenijo, obrne. Slovenski del Dravske poti je dolg 145 kilometrov. Večinoma poteka po manj prometnih lokalnih cestah in le v manjšem obsegu po urejenih kolesarskih poteh. V Sloveniji nam je doslej uspelo urediti 60 kilometrov trase, manj kot pol. Naložba bo v celoti končana v petih letih, zanjo bodo plačali 20 milijonov evrov. Letos naj bi bila končana povezava med Rušami in Limbušem. Zatika pa se v občini Radlje ob Dravi, omenimo naj, da imajo tam čudoviti dravski naravni bazen, ki vabi kopalce od blizu in daleč, lastniki zemlje pa zahtevajo od investitorja veliko preveč denarja. Koliko kilometrov urejenih poti je še do Legrada na Hrvaškem, kjer se Dravska kolesarska pot konča, pa nimam podatkov.
Dejstvo je, da je na Mariborskem Pohorju, pa tudi v Kranjski Gori čedalje več gorskih kolesarjev, in dejstvo je tudi, da meja ni za kolesarje nobena ovira. Na koroški progi med Mariborom in Pliberkom v Avstriji tudi letos vozijo, točneje, so poleti vozili vlaki, na katerih so odstranili del sedežev in tako povečali prostor za kolesa. Za klasično si plačal evro in pol, za električno pa tri evre. Poletni kolesarski vlak je bil plod sodelovanja Slovenskih železnic, direkcije za infrastrukturo, Regionalne razvojne agencije za Koroško in Mariborske razvojne agencije. Tudi tu je virus prekrižal načrte. Lani pa so prepeljali 752 potnikov in 424 koles, kar je za sto odstotkov več kot leto poprej.
Če smo že začeli z Obalo, naj zapišem še, da so zaprli prvi kolesarski hotel, ki je bil v nekdanji osnovni šoli v Kortah. Škoda.
